Tiskane izdaje
Tako je to urejeno.
To varno, zdravo in urejeno življenje je dejansko predvsem produkt 20. stoletja. Stoletja, v katerem se je pospešeno ukvarjalo z izboljševanjem sveta, z novimi zasnovami bivališč, mest, pisarn, kulturnih, športnih centrov itd. Kolesarnica, avtobusna nadstrešnica, sanitarije, okenska špaleta, stoprva enodružinska hiša, vse to je nenadoma skočilo pod okrilje arhitekta in potencialno tudi pod okrilje arhitekture. Z najboljšimi željami se je izboljševal vsakdan slehernika, oblikovalo in neštetokrat spreminjalo se je vse po vrsti. A pričakovane hvaležnosti nekako ni bilo od nikoder. Spoštovanje poklica, ki je zasnoval sodobno okolje človeka, je nekako izostalo. Je to modernistično ekspanzijo domene poklica moč povezati s tem? Je več morda res manj? Je to, da se ukvarjamo z oblikovanjem klančine za kolesarje, res tako absolutno prav, kot se zdi v nekakšnem socialno odgovornem pojmovanju arhitekture?
Mar ne bi bil čas, da stopimo korak nazaj? Korak, ki ga lahko opazimo na številnih področjih in ki je, če se lahkotno vrnemo k avtomobilom, pripeljal do tako zelo uspešnega seriala retro modelov od minijev do činkvečentov. Mar ne bi bilo tako tudi za poklic, ki nima kaj dosti početi te dni, smiselno vsaj premisliti, da bi preprosto odstopil od dela nalog, ki so se zdele v preteklem stoletju tako neobhodne. In se raje fokusiral na izbrane naloge, verjetno specifične, unikatne, najzahtevnejše naloge, ostalo pa preprosto standardiziral. Ali pa prepustil laikom.
V vsakem kraju bi obstajal en paket (ki bi ga zasnovali arhitekti seveda), v katerem bi bil katalog hiš (spreminjanje bi bilo v maniri izbire barve avtomobila na razpolago vsakomur), obstajal bi en ali dva tipa nadstrešnice, tri škarpe, morda dve frčadi, dva tipa garaže in par tipov ograje. Obstajal bi tudi drug paket in v tem bi arhitektom preprosto odvzeli pravico vtikanja.
Zdi se, kot da ves čas poslušam, kako arhitekti in oblikovalci nimajo dovolj vpliva na podobo okolja, da niso vpleteni v procese odločanja in ustvarjanja. Saj zares tudi so pogosto izvzeti. A sočasno zakonodaja predpisuje za vsak malo večji projekt obvezen angažma arhitekta, in to takšnega s štempljem in plačanim kupom članarin, zavarovalnin ipd. Mar se ne bi bilo smotrno odreči privilegiju obveznega oblikovanja krtine in se fokusirati na zahtevnejše naloge? Da je lahko tudi krtina nadvse zahtevna naloga, zavestno puščam ob strani.
Z odpovedjo in novim profesionalnim fokusom bi lahko celo obrnili nov list v ne najlepših odnosih z laično javnostjo. Ljudem bi s tem poenostavili dostop do standardiziranih oblikovalskih rešitev in ponudili storitve za »posebne« naloge. Morda izgleda, da bi s tem arhitekti imeli na razpolago še manj dela, a morda bi z ukvarjanjem s problemi, ki bi bili v širši javnosti prepoznani kot relevantni, zgradili stroki nov ugled. In na koncu je le ta lahko trajnejši temelj za zagotavljanje dela, ki bo temeljilo na medsebojnem spoštovanju javnosti in stroke.
Andrej Mercina je arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.
* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije - RRA LUR.
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
