Kreativno: Arhitekti si gradijo spomenike, še dobro ...

(Ne)ugled arhitekturne stroke je ena pogostejših, bolj žolčnih tem pogovorov in predvsem razlog za nepregledne kupe gneva v debatah med arhitekti. Nespoštovanje dela arhitektov, še posebej, ko se to primerja z obrtniškimi znanji ali industrijskimi dosežki, zna biti sila slikovito podkrepljeno s priljubljenimi citati, kot so »arhitekti, ki si gradijo spomenike« ali blažjimi opisi »izživljanja lastnih fantazij arhitektov«.

Arhitekti svojim nasprotnikom, investitorjem seveda, ne ostajajo dolžni. Tistim zaverovancem vase namreč, ki verjamejo, da s tem, ko obvladajo vse faze zalivanja škarpe, tudi razumejo, kaj je to subtilno umeščanje objektov v prostor, kaj zadržanost v arhitekturi, kaj slavni čisti koncept. Poleg tega pa kdor zna položiti ploščice in prodati toplotno črpalko, ta zadnji krik gradbeniške mode, pač ve še tisto malo dodatnega, česar ne ve sam investitor. In tako nastane v očeh arhitektov popoln par, ki ga potrebuje zgolj za tisti slavni štempelj na prvi strani projekta.

Od vseh mi je do pred kratkim prišel do živega pravzaprav zgolj tisti o spomenikih, ki naj bi si jih postavljal. Seveda sem se spraševal, kaj bi to sploh lahko pomenilo. Po vrsti nekako takole: nefunkcionalnost rešitev, oblikovalska izživljanja in rešitve »kar nekaj«, torej vse tisto, kar je samo sebi namen. Napel sem vse moči in do zadnjega diha dokazoval, kako zbrano in tenkočutno poslušamo ljudi, kako natančno upoštevamo njihove želje, rešujemo probleme in uresničujemo sanje, kako čudovito lahko sodelujemo z gradbeniki, mizarji in drugimi prijatelji. Da bi le ljudje spremenili mnenje! Da bi videli arhitekte v »pravi« luči.

Streznitev je bila hitra in učinkovita. Kontradiktornost mojega početja me je presenetila ravno v trenutku, ko smo dosegli prve oprijemljivejše rezultate. Ob prvih projektih, kjer nam je uspelo sestaviti zgoraj omenjene naloge, hitro in učinkovito, predvsem pa funkcionalno rešiti tlorisne zasnove, sestaviti investicijo znotraj postavljenih finančnih okvirjev, upoštevati želje stranke, se prijazno dogovoriti z izvajalci za vse podrobnosti izvedbe in vse to zapakirati v lahkotno naravo našega dela. Razbremeniti nam je uspelo naše stranke vseh nepotrebnih stresov gradnje in se na drugi strani izogniti globokoumnim arhitekturno-teoretskim razglabljanjem. No, takrat nam je uspelo izgubiti še tisto zadnjo trohico spoštovanja, ki smo ga morda zaznavali na začetku sodelovanja. S takšnim delom se je razblinil zadnji mehurček tančice skrivnostnosti v katerega naj bi očitno morala bit zavita vsaka prava stroka.

Spoštuje se tisto, česar ne poznamo prav dobro in ne povsem vsakodnevne, jasne, povsem logične rešitve. Teatralne vložke, ki te druge potegnejo v zavetje meglic nejasnosti, te življenje očitno potrebuje. Zato tisto o »arhitektih, ki si gradijo spomenike« le vzemimo kot kompliment, morda res nekoliko okoren, a spoštljiv! Na spomenike se namreč ne spozna prav vsak.

Andrej Mercina je arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.

***

Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...

S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:

* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.

* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.

* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije - RRA LUR.

* Matej Povše je fotograf in multimedijski ustvarjalec.

* Ana Osredkar je soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.