Kreativno: Cena in vrednost kulture

Nekoč − in to še ne tako daleč nazaj − je bila stvar s financiranjem in konzumiranjem kulture relativno preprosta. Kultura je bila preprost binarni pojem; na eni strani je to pomenilo umetnost, na drugi strani pa v bolj antropološkem smislu vse množične oblike izražanja, ki nas definirajo kot posameznika in/ali skupnost, od športa do kuhanja. Umetnost je bila jasno določena s kanoniziranimi umetniškimi oblikami »visoke kulture« (klasična glasba, balet, literatura ...) in prav tako je bilo umetniško občinstvo. Manjši, a bolje izobraženi in bogati del družbe, ki se je samooznačil in samopotrjeval kot »elita« ravno skozi konzumiranje visoke umetnosti.

Vse drugo se je smatralo kot popularna kultura ali komercialna zabava, namenjena manj izobraženim, manj premožnim množicam. In po logiki stvari tisto, kar je bilo popularno, ni mogla biti umetnost. Obisk umetniškega dogodka (ali celo pokroviteljstvo) je pomenilo družbeni prestiž in kapital in enako je veljalo tudi na ravni države, ki so jo vodile te iste elite. Plebs pa je za »plehko zabavo« bil izvajalcem tako ali tako pripravljen plačati znosno ceno.

Po drugi svetovni vojni se zdi, da je večina evropskih držav ponotranjila eno izmed številnih variacij ideje, da je dostop do umetnost treba demokratizirati, nacionalne kulturne institucije pa kot državni prestiž ohraniti in razvijati naprej. Izhodišče je nekako elitistično-človekoljubno; namen umetnosti je plemenitenje državljanov, njeno domovanje je v državnih institucijah, repertoar kanoniziranih umetniških oblik − in tistih, ki bi to rade postale − je določen. Kultura in umetnost sta bili prepoznani kot javni, vsem namenjeni dobrini. To naj bi tudi uravnotežilo naraščajočo poplavo popularne kulture, ki je rasla predvsem na novih in čedalje bolj dostopnih tehnologijah − radio, televizija, nosilci zvoka. Kulture, ki je postajala množična tudi zato, ker je zabavala, združevala, ker je delovala po principih ponudbe in povpraševanja, kot posel.

Pa pride rock'n'roll, belec je pel črnske, video je ubil radijsko zvezdo, nato se mu pridruži internet, pade berlinski zid in ... binarni sistem visoka vs. popularna kultura razpade.

Nastane (vsaj) tripletni sistem (visoka - popularna - naredisam), s tem pa se je spremenila tudi definicija občinstev − kdo so in kaj hočejo. In poslovni modeli so tej spremembi sledili. Ravno tako se je spremenila tudi definicija volilcev in elit − kdo so in kaj hočejo.

Edino, kar se (še?) ni spremenilo, je definicija politikov in politik. Prvi želijo ponovno izvolitev, druge pa večinoma ustvarjajo administratorji v javnem državnem aparatu, običajno pretežno pod usmeritvami in pritiski prvih.

Zakaj torej financiranje kulture z javnimi sredstvi še ni splošno sprejeta javna dobrina, tako kot izobraževanje, javne ceste, zdravstvo? Zakaj ga je treba vedno znova upravičevati? Zato, ker imamo ustvarjalci, državljani, ergo volivci in publike, ter politiki in administratorji fundamentalno različno razumevanje vrednosti kulture.

Kaj je sploh vrednost kulture?

Prva je intrinzična, neotipljiva oziroma larpurlartistična vrednost, ki jo je nemogoče celovito definirati, saj je popolnoma subjektivna. Učinek kulture na tej ravni je predvsem emocionalen, intelektualen in/ali duhoven, v najboljših primerih pa gotovo tudi vse troje. Ta film je zanič. Ob tej pesmi vedno jočem. Skozi petje se lažje izražam, kaj in kdo sem. Ta slika je prečudovita. Te sorte vrednost − tista, ki bi naj plemenitila človeka in njegovo čutenje, razumevanje.

V to neotipljivo kategorijo vrednosti spada tudi institucionalna vrednost kulture; kako so videti, kako komunicirajo, kako delujejo kulturne institucije. Razen športa so kulturne institucije namreč največja sfera javnega prostora, namenjena množičnemu, skupinskemu druženju oziroma skupnemu doživljanju, ki prispeva k občutku povezanosti in skupnosti. Morda se zdi nepomembno, ampak to so edini javni prostori, kjer se srečujemo, ker tja hočemo, in ne moramo, kot na primer k zdravniku.

Ker je te učinke domnevno (1*) nemogoče šteti in prešteti, jih ni mogoče (ekonomsko) ovrednotiti na enak način, kot je mogoče prešteti denar, ki je potreben za ustvarjanje. Kar umetnikov in drugih ustvarjalcev seveda prav nič ne moti, nasprotno − TO je vendar bistvo ukvarjanja in ustvarjanja umetnosti. In v TO verjamemo tako zelo, da nam je popolnoma samoumevno. In zato velikokrat, ne, prevečkrat pri ustvarjanju in promociji v resnici pozabimo na ustrezen nagovor tistih, ki jim je naše ustvarjanje namenjeno, brez katerih nima − vrednosti: občinstvo. In nato se prevečkrat čudimo, ko se volivci prav malo zmenijo za naše argumentacije, kako krasna stvar je kultura ... sama po sebi.

Druga njena vrednost je instrumentalna; kultura je razumljena kot vzvod, metoda, s katero je mogoče izvajati različne pozitivne družbene vplive, kot so, na primer, socialna vključenost, boljše ocene v šoli, zmanjševanje kriminala in podobno. To so v resnici stranski učinki in večino bi lahko dosegli tudi kako drugače, vendar jih je vsaj mogoče analizirati, šteti, preštevati in meriti. Sociološke in ekonometrične študije so zelo napredovale, a vendar − dokazati in kvantificirati točno vzročnost med razpoložljivostjo knjig v knjižnici, rednimi obiski gledališča in kina ter kasnejšim uspehom in/ali srečo v življenju ali razvojem kakega Pandurja so in bodo na trhlih metodoloških temeljih.

Tretja vrednost je prav tako instrumentalna, v smislu njene ekonomske vrednosti − prispevka k bruto družbenemu produktu, kjer je ekonometrija k sreči lahko bolj natančna in praviloma kaže pozitivne učinke javnega financiranja kulture.

Oboje tokrat seveda prav nič ne moti administratorjev; ne glede na to, ali trenutna politična garnitura zagovarja ekonomski ali družbeno-instrumentalni razlog za financiranje kulture, pomembno je, da to lahko prevedemo v merljive statistične cilje in v razpisne pogoje s jasnimi, aktualnimi frazami. Ustvarjalci jih, hočeš-nočeš, če hočejo dobiti sredstva, v razpisni dokumentaciji seveda zvesto uporabljajo (in velikokrat bolje razumejo od razpisovalcev, se zdi), a vse skupaj največkrat bore malo prispeva h kvaliteti in vrhunskosti ustvarjenega ter posledično tudi k užitku in zadovoljstvu publike.

Merila, dokazila in statistike po drugi strani prav tako nič ne motijo politikov pri odločanju o usmeritvah. Kot je to običajno, jih uporabljajo po potrebi in meri in v skladu s svojim osebnim nazorom, ideologijo ali osebnimi preferencami ali zamerami.

Subvencije kulturi!

Kaj pa ceni in hoče občinstvo, kaj hočejo volivci?

Trdim, da jih gotovo ne zanima, kakšen dostop do finančnih sredstev ima kreativni sektor in ali je že urejen položaj samozaposlenih v kulturi, niti ali je kulturna dediščina varovana, ohranjana, promovirana, o čemer v istem jeziku govorimo gluhim tako ustvarjalci kot odločevalci.

Veliko bolj verjetno je, da publiko zanima dober film. Ali predstava. Ali opera. Ali koncert. Ali muzej. Tak, ki bo domiseln, ki jih bo navdušil, očaral, nasmejal, razjokal, jim dal misliti, nudil vpogled in razumevanje. Nekje, kjer ni komplicirano kupiti kart, nekje, kjer je udobno, nekje, kjer se je prijetno družiti.

Torej. Cilj ustvarjalcev je (deloma larpurlartistična) vrhunskost in avtonomija ustvarjanja, cilj administracije merljivost njihovega učinka, cilj politikov pozitiven učinek na družbo in njihova ponovna izvolitev, cilj publike pa kvalitetno doživetje. Precej neusklajeno, mar ne?

Kaj torej storiti, da financiranje kulture ne bo več vedno znova vprašanje, temveč razumljeno kot temeljni javni servis, kot šolstvo in zdravstvo?

Kdo odloča o javnem financiranju kulture? Politiki in administratorji. Kdo odloča o politikih? Načeloma mi, volivci. Kdo ustvarja dogodek? Ustvarjalci. Kdo odloča o kvaliteti dogodka? Publika. Kdo so volivci? V veliki večini − publika in ustvarjalci.

Jasno je, da potrebujemo nov model razumevanja vloge in naloge kulture; model, ki ga ne smejo definirati samo politiki, administratorji in ustvarjalci, ne da bi na prva mesta vključili tudi potrebe, navade in želje publike. Model, ki bo upošteval vse tri vrste vrednosti kulture, ne da bi se preveč naslanjal samo na eno samo. Model, ki bo razumel, da se meje med ustvarjalcem, kritikom, publiko in kulturno organizacijo vse bolj brišejo in da so tudi poslovni modeli gnani na podlagi dveh dejavnikov: kako močan občutek lahko povzročiš in koliko ljudi bo to pritegnilo. Model, ki se začne s publiko in ustvarjalci.

Kultura, dobrodošla v ekonomiji pozornosti, kjer je občinstvo kralj.

---

(1*) Zanimivo, da poslovni svet nima prav nobenega problema oceniti - in plačati - popolnoma neotipljive in abstraktne vrednosti, kot je, denimo, simbolična vrednost blagovne znamke, mar ne?

(2*) Ali bi ustvarjalci ustvarjali brez denarja? Seveda bi (in to tudi počnejo), saj tega ni mogoče zatreti; a manj, slabše, ne za vse, temveč predvsem za (ekonomske) elite in tiste, ki bi si to lahko privoščili.

***

Marko Brumen je po izobrazbi ekonomist in kulturni menedžer, v prostem času pa zaljubljenec v festivale.

Podiplomski študij kulturnega menedžmenta je odštudiral na City University London − predavanja na temo Cultural Frameworks Francisa Pugha so služila kot podlaga te blogobjave.

Zaposlen je kot producent v Vetrinjskem dvoru − Narodni dom Maribor

***

S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:

* Tadeja Bučar, komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.

* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.

* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.

* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.