Tiskane izdaje
Eduardo, fotografiran na poltovornjaku s somalskimi vojaki, Eduardov sebek z bojišča v Alepu v Siriji. Eduardo kot postaven mladenič na profilni fotografiji na družbenem omrežju. Poleg fotografije ganljiv opis njegove biografije: zlorabljen v otroštvu, preživel levkemijo, v prostem času deska na vodi in sodeluje v humanitarnih akcijah Združenih narodov. Glavna življenjska okupacija: fotografiranje konfliktov. Sledilcev na instagramu ima več kot 125.000.
Ker se giblje med vsemi aktualnimi konflikti, so njegove fotografije pograbile tako rekoč vse velike medijske hiše, med njimi BBC Brasil, The Wall Street Journal, Vice, Getty Images ... Pravi (proti)vojni fotograf.
Toda trenutno je ... nedosegljiv. Niso ga ugrabili borci propadajoče Islamske države, ne dela večletne fotografske zgodbe na območjih, kjer ni signala mobilne telefonije, in ni preminul med opravljanjem novinarskega dela. Zadnje njegovo spročilo BBC-ju prek aplikacije whatsapp je bilo: »Sem v Avstraliji. Odločil sem se, da preživim eno leto v kombiju. Z vsem bom pretrgal, tudi z internetom in instagramom. Hvala, na tej točki se bom izbrisal, ostanite z Bogom.«
In ga virtualno ni bilo več. A prav novinaji BBC so ugotovili, zakaj.
Ker Eduardo Martins ne obstaja. Vse je bilo lažno. Lažen je bil profil, na profilni fotografiji je bil nevede objavljen portret brazilskega manekena. »Njegove« fotografije, ki so jih objavljale velike medijske hiše, so bile ukradene s spletnih strani drugih fotografov. Bile so zmanipulirane tako, da jih je preprosto zrcalno obrnil. Zato so bile tako težko prepoznavne tudi s spletnimi orodji, ki preverjajo avtentičnost fotografij. Nihče ga ni nikoli srečal, niti tista manjša in povezana skupnost novinarjev in fotoreporterjev, ki redno in že več let od blizu spremlja konflikte po vsem svetu.
Posnetek zaslona Eduardovih profilov na družabnih omrežjih.
Bil je do popolosti izdelana aplikacija. Bil je res pravi »fake«. Bil je pravi umetniški performans. Kljub zgražanju resnicoljubnih posameznikov je pravzaprav ob pravem času sprožil ogorčenje in premislek. Premislek o tem, kako lahko nekdo s premišljenimi digitalnimi dejanji preslepi še tako velike medijske organizacije. Tiste, ki jim je resnica prvo vodilo in v katerih je preverjanje faktov vsakodnevno opravilo. To je velik spodrsljaj urednikov.
Poznejša opravičila, da pač v vsakodnevnem pogonu ni bilo mogoče preverjati poslanega materiala, niso dovolj. To je dokaz, da se medijska situacija spreminja že nekaj časa in v ospredje vse bolj vstopa zagnanost generacije svobodnih (mlajših) fotoreporterjev. Posameznikov, ki jim notranja želja in tudi eksistencialna potreba dovoljujeta in narekujeta popolne vložke. Ko naj bi kakovost presegla institucijo posameznika.
Raznovrstnost slogov in osebnih pogledov sta zato za medijski svet dobrodošla. Objavljene fotografije pogosto presenečajo po svoji dobri kakovosti, zahvaljujoč finančni krizi. Svet »velikih in znanih« imen je bil zaradi njihove neizgovorjene superiornosti in preplačanosti že povsem razvraten. Kriza ga je vsaj malo ozdravila in pripomogla k temu, da tudi mali in neznani, a kakovostni in očitno tudi iznajdljivi posamezniki pridejo s svojo kreativnostjo in sporočilnostjo do naslovnic medijskih hiš. Avtorji iz tako imenovanih tretjih držav so tako postali sestavni del medijske platforme.
Po Eduardovi odisejadi po uredništvih se nakazuje, da je potreben korak tudi za same urednike. Ne samo da z veseljem objavljajo drugačne zgodbe neuveljavljenih fotografov in jim pri tem z veseljem tudi namenijo manjše plačilo, potreben je tudi drugačen pristop in več vloženega dela. Preverjanje zgodbe, avtorja ter skrbno sodelovanje z njim. Le tako se lahko vzdržuje kredibilnost medijev.
Eduardo je s pestjo močno udaril v obraz. Zdaj se je treba pogledati v ogledalo in modrico negovati ter opazovati, kako izginja. Spomin nanjo pa naj nam bo v opomin.
Eden izmed mojih zelo mladih kolegov, ki bi rad pogledal tudi v svet dokumentarne, reportažne fotografije, mi je dejal: »Zakaj pa ni sprejemljivo, če na moji dobri fotografiji določene stvari spremenim ali jih že v osnovi zrežiram, če je potem še boljša?«
Hm. Je to pogled prihajajoče generacije ali le uspeha željnega posameznika?
***
Matej Povše je fotograf in multimedijski ustvarjalec.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost - kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
* Marko Brumen, po izobrazbi ekonomist in kulturni manager, v prostem času pa zaljubljenec v festivale.
* Tadeja Bučar je komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
Po kreativnih blogih lahko brskate TUKAJ.
