Tiskane izdaje
Koncept razstave Ko bom velik se na prvi pogled sicer zdi čisto simpatičen: ko sem bil majhen, sem narisal risbico, zdaj ko sem velik, jo znam narisati mnogo bolje.
Z ilustracijo je bil v Sloveniji vedno hudič: večina ljudi si jo predstavlja kot nekaj, kar je namenjeno izključno otrokom, editorial ilustracija pa se ni nikoli zares prebila do src urednikov, ki jo ponavadi razumejo zgolj kot vizualno mašilo, pri čemer seveda abstraktna in neposrečena reporterska fotografija ostaja brez konkurence. Znanstvena ilustracija je kljub naraščajočemu mnoštvu tistih, ki aktivno ilustrirajo, v tako klavrnem položaju, da si povprečni slovenski bralec verjetno sploh ne predstavlja, kaj naj bi to bilo.
V Sloveniji imamo nekaj vrhunskih ilustratorskih talentov ali vsaj takšnih, ki imajo velik potencial, da to postanejo. Cenim predanost temu poklicu, ki je običajno v višini plačila za opravljeno trdo delo bolj kot ne podoben hobiju. Idejo ilustracije kot umetniške forme težko razumem, še posebno ker se mi zdi, da se danes marsikdo razglasi za umetnika zgolj zaradi udobja, v katerem ni potrebno nikomur preveč pojasnjevati, čemu neka stvar pravzaprav služi.
Idejni koncept razstave bi morda še imel smisel, če bi izbrali denimo otroško risbico slikarja Vladimirja Makuca in bi nato omenjenega avtorja, ki je danes nedvomno že v zrelem obdobju svojega umetniškega ustvarjanja, prosili, da risbo za namen razstave interpretira. Razstavljeni ilustratorji so ravno dovolj nekaj čez dvajset let, da se lahko po potrebi okličejo za mlade avtorje in tako blizu tridesetim, da jih lahko vedno razumemo kot zrele ali celo »velike«.
Ne razumem, kako se lahko na istem razstavnem prostoru, ki ni večji od povprečne slovenske dnevne sobe, znajdejo dobitnica najvišje nagrade za ilustracijo v Sloveniji, peščica profesionalcev ter nekaj posameznikov, ki skorajda ne ilustrirajo ali pa to počnejo bolj kot ne za hec. Slovenskega domačijskega šmorna lažne egalitarnosti ne podpiram, saj je v resnici samo še eden od načinov za negovanje povprečnosti. Ne razumeš, bodo rekli, to je namenjeno otrokom. Seveda, odraslim otrokom.
Danes v resnici ni težko pestovati lokalnega zvezništva - brez potrebe po dokazovanju prepričljive vrednosti lastnega dela. Za to rabiš le Facebook profil ali blog in seveda nekaj discipline, s katero konsistentno objavljaš nekaj, kar se večini ne da. Navsezadnje je to le duh časa. Dodatno potrditev pa seveda pridobiš še z razstavo, čeprav s slabo in samo sebi v namen.
Živeti je treba lahkotno: ful smo fajn, medtem ko so pametni ljudje študirali pravo ali bančništvo, smo si mi le podaljšali svoje otroštvo. Takšni smo in to znamo. Ko nam končno dajo javni prostor, kjer lahko povemo kaj relevantnega, sporočimo uspešnim in pametnim ljudem, da smo natančno takšni, kot si nas predstavljajo.
Želim si, da ta tekst ne bi bil razumljen le kot kritika razstavljenih ali celo vrednotenje kakovosti del: v to se nočem spuščati. Rad bi videl le, da bi bilo takrat, ko se različni ustvarjalci predstavljajo javnosti brez strokovne selekcije, z njihove strani več samoizpraševanja ali vsaj nekoliko razmisleka na kolektivni ravni. Ilustriram, torej tudi mislim.
Verjetno drži: če svojega dela ne jemlješ resno, je težko pričakovati, da te bodo resno vzeli tudi drugi. Poustvarjanje infantilnih krac brez jasnih kriterijev ali širšega konteksta razkriva le boleče pomanjkanje idej, odsotnost razmišljanja ter nenazadnje tudi domišljije. In ravno slednja nas utegne rešiti pred sterilnostjo ponavljajočega se vsakdana bližajoče se cenene diskontne prihodnosti, kjer bodo presežki le še izraz v slovarju.
Jernej Stritar je oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost - kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.
* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije - RRA LUR.
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
