Tiskane izdaje
Evo, famozni operativni načrt kulturnega turizma iz prejšnjega bloga smo končno dočakali. In ker smo seveda vsi strokovnjaki za vse, je čas, da se soočimo z (ne)prijetno resnico: festivali so v resnici precej preprosta zadeva.
(Morda jih imam ravno zaradi tega tako rad?) Preprosti, a intenzivni: dolga predigra priprav in organiziranja in nato obvezno, kakorkoli gledam, obilica vsega in veliko prehiter konec. Z ali brez erupcije, kakor kdaj, pa vendar. In upam, da me kak organizator zdaj (ne?) preklinja, ker izdajam cehovske skrivnosti.
Vse, kar je za res dober festival potrebno, je odgovoriti na nekaj par ključnih vprašanj. Et voilà, zdravje in značaj festivala sta znana.
Seveda, ČE bi kdo hotel, bi na te in take odgovore lahko odgovorila tudi kaka ekspertna skupina, in to v odstotnih točkah, jih seštela ter tako dobila indeks vitalnosti in kvalitete festivalov, ki bi jih lahko končno primerjali med seboj, ampak ... le zakaj bi si kdo to želel?! Merljivost v kulturi je tako ali tako kletvica, pa še zahteva nekaj dodatne energije, dela in metodičnosti, da vizije razvoja in strategije niti ne omenjam po nepotrebnem. Fuj in fej. Že res, da bi financerji à la oddelki za kulturo in ministrstvo s tako analizo imeli končno malo bolj jasne in predvsem primerljive kriterije, kaj so kvalitetni festivali in kaj ne, ampak ... kam pa pridemo, če bo vse pregledno?!
Roko na festival − tudi organizatorji bi namesto borbe-za-lasten-vrtiček-na-račun-drugih-vrtičkov lahko (upam, da kmalu) ugotovili, da so zelo pomemben del kulturne in še kakšne ponudbe. Ponudbe z otipljivimi in merljivimi ekonomskimi učinki, ki jih od množice kvazifestivalskih dogodkov loči samo in izključno − konsistentnost in kakovost programa ter izvedbe. In da bi se z enakimi vatli lažje primerjali med seboj − preprosto za odpravljanje pomanjkljivosti v organizaciji in programiranju. Zakaj se to (še) ni zgodilo? Hja, če bi se, ne bi bili tu, kjer smo, in bluzili o pomenu kulturnega turizma in storili točno nič za sistemski razvoj te panoge.
Foto: Uroš Hočevar/Delo
Torej, nekaj osnovnih, čisto preprostih vprašanj, ki vplivajo na kakovost festivala X ...
Koncept, zasnova?
Ali ima festival neodvisen, karakterističen, močan koncept, dobro premišljeno temo, ki se jasno razlikuje od drugih festivalov? Kako jasno so definirani umetniški, izobraževalni, profesionalni, ekonomski, turistični in drugi cilji dogodka? Kakšni rezultati so pričakovani na vsakem od področij? Se je koncept kristaliziral in spreminjal skozi leta ali šele nastaja in išče svojo obliko? Kako povezovalno festivalski nabor orodij (in ne samo program) služi sami zasnovi, ideji festivala?
Program(ska) struktura?
Kako zelo je prilagojena konceptu fesitvala? Je večina dogodkov močno povezana s temo festivala − ali pa je samo nekaj takih dogodkov, medtem ko bi drugi dogodki lahko bili v programu katerega koli festivala? Je programska struktura proporcionalna in harmonična? Ali pa so kakšna strukturna neravnotežja? Ali sta termin in urnik festivala v harmoniji s konceptom in številom dogodkov?
Foto: Tadej Regent/Delo
Nastopajoči, umetniki, sodelujoči?
Kakšna je raven izvedbe in uspešnosti posameznih izvajalcev, umetnikov, amaterskih skupin, katerega koli izvajalca programa (delavnic ipd)? V primerjavi z izvajalci iz preteklih let − ali obstajajo še kaki drugi, novi umetniki in izvajalci − ali pa gre za enake skupine »zanesljivih« izvajalcev, ki so angažirane spet in spet skozi leta? Upoštevati je treba kontekst festivala − a občinstvo pričakuje neko kakovost tudi od amaterskih izvajalcev. Kako visok je standard izvedb, ki ga zastopajo člani žirije, umetniško vodstvo, producenti s svojim izborom programa?
Komuniciranje?
Kakšna je raven oglaševanja pred dogodkom? Kako je zasnovana (in dostopna) programska knjižica, kako letaki? Kakšen je videz spletne strani glede na vsebino? Kakšna je prisotnost na družabnih platformah? Ali so informacije na spletni strani posodobljene, ali so na voljo pravočasno pred dogodkom? Ali spletna stran in programska knjižica ustrezno vodita obiskovalca po različnih prizoriščih? Ali so podane tudi pristne in koristne informacije o konceptu festivala, začetkih, programu, udeležencih − ali pa samo posredujejo naslov dogodka in ime izvajalca? Ali so podane dodatne informacije o žiriji, izvajalcih, regiji, tradiciji, zgodovinskem ozadju dogodka ali prizorišča? Kako si festival prizadeva, da bi dosegel in pravočasno obveščal svoje ciljno občinstvo? Ali festival nagovarja več posameznih občinstev? Ali je vidno podana kontaktna telefonska številka, festivalski center? Ali festival pomaga vzpostaviti stik s prenočišči in restavracijami, ali olajša iskanje parkirišč in prihod v mesto/na prizorišče?
Inovativnost?
Koliko festival izvaja nova, pionirska dela in podpira eksperimentiranje na posameznem umetniškem področju? Koliko vpeljuje ali prikazuje nove trende, pojave, sloge? Ali so v okviru festivala realizirane nove produkcije, ideje, zasnovane specifično za ta festival, oziroma ali festival navdihuje razvoj na posameznem umetniškem področju? Kako svež, zgleden, ustvarjalen je pristop festivala k programiranju? In kako na sekundarni, organizacijski ravni?
Foto: Uroš Hočevar/Delo
Mednarodna prisotnost?
Kako dobro se festival povezuje z mednarodnimi krogi? So tujci samo nastopajoči ali tudi strokovni gosti, člani žirije, novinarji? Ali se festival ukvarja s tujimi produkcijami, pomaga občinstvu in strokovnjakom spoznati mednarodne produkcije in izvajalce? Ali tudi odpira možnosti nastopov v tujini domačim izvajalcem in se pridružijo mednarodnim krogom? Ali dobro predstavlja slovensko kulturo in/ali izvajalce tujim obiskovalcem?
Pomen za nacionalno kulturo?
Ali obstaja kakšno izrazito slovensko ustvarjanje, produkcija, izvajalec, ki ga festival predstavlja, in kako visok je standard njegove predstavitve? Folk umetnost in slovenska vsebina sami po sebi ne zaslužita visokega rezultata, potrebno je ustrezno poudarjanje posebnosti in odličnosti. Posebnost (in konkurenčnost) predstavljenega slovenskega dela programa naj bi bila očitna v primerjavi s tujimi − tako za tuje kot za domače občinstvo. Ali festival opozarja na slovenske kulturne zaklade na svojem žanrskem področju?
Povezanost z lokalnim okoljem?
Kako močno je lokalno okolje povezano s festivalom? Ali sodeluje z (drugimi) nevladnimi organizacijami, vključuje prostovoljce, podjetja, lokalno oblast, turistično organizacijo? Ali so ga lokalni prebivalci sprejeli za svojega?
Foto: Jure Eržen/Delo
Prizorišča?
Ali obstaja tematska, vsebinska povezava med prizorišči in temo festivala ali dogodki? Se uporabljajo posebne zgodovinske, naravne ali arhitekturno izstopajoče, posebne lokacije? Je izbira prizorišč za posamezne programe/dogodke zavestna izbira na podlagi tehničnih in vsebinskih značilnosti ali zgolj naključje?
Intelektualne vezi?
Ali in koliko so predstavljene kulturne in zgodovinske tradicije, konvencije in tipični izdelki (mesta, regije), znane in/ali zgodovinske osebnosti? Ali se te vezi odražajo tudi pri sekundarni ponudbi izdelkov in lokalnih specialitet?
Lokalni razvoj?
Ali se festival načrtno in praktično zavzema za krepitev trajnosti vrednot in privlačnosti naselja/regije/lokacije? Izvaja kakšne aktivnosti za obnovo ali ohranitev naravnega ali grajenega okolja? Ali pritegne pozornost javnosti v smeri stanja, vzdrževanja in obnove javnih prostorov, trgov, stavb, ulic? Ali načrtno predstavlja tudi pestrost lokalne gastronomije in proizvodov?
Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Tako. Za tiste, ki ste vzdržali do konca: hvala. Prebili ste se skozi prvih 11 od 22 ključnih vprašanj*, ki jih je treba misliti, ko delamo in ocenjujemo festivale. Kot vidite − festivali so RES preprosta stvar. Obiskovalci svoje odgovore na vsa ta vprašanja tako ali tako večinoma jedrnato izrazijo v neštetih različicah ene od petih temeljnih ocen: »fenomenalno«, »super«, »dobro«, »tako-tako« ali − »zanič«.
In seveda NE, noben festival se ne odlikuje v vseh kategorijah, saj to sploh ni namen teh kriterijev! Vse, kar ta vprašanja omogočajo, je sistematičen, konstanten postopek primerjave praks festivala X s pomočjo vsebinskih, kvalitativnih meril uspešnosti z drugimi uspešnimi festivali. Da se, če se hoče, ko se hoče. Tisti festivali, ki to počnejo (sistematično ali ad-hoc), so že tako ali tako zmagovalci. Ker v najboljšem smislu besede služijo umetnosti, umetnikom in obiskovalcem.
Valar festivalis!
Foto: Tomi Lombar/Delo
Marko Brumen je po izobrazbi ekonomist in kulturni menedžer, v prostem času pa zaljubljenec v festivale. Zaposlen je kot producent.
*Pojasnilo: vprašanja v izvirni obliki (žal!) niso rezultat mojega intelektualnega znoja. Priredil sem jih na podlagi festivalskega vprašalnika, ki ga je relativno majhna nevladna organizacija izdelala kot osnovo za prostovoljno(!) raziskavo stanja festivalov na − Madžarskem. A vse morebitne napake, priredbe in tolmačenja so moja, na podlagi preizpraševanja teh (in še kakšnih) vprašanj v preteklih 11 letih festivaljenja. Komentarji in kritike? Dobrodošli.
***
Kreativni blogi
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost - kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Tadeja Bučar, komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
