Tiskane izdaje
Naslonjen sem na steber. To je notranji steber. Steber galerije v Londonu. Ravnokar poteka odprtje razstave eminentnega gospoda fotografa. V roki držim kozarec, v žepu imam listke s svojimi podatki − vizitke. Svojo igro začnem z umetno navdušujočim pogledom proti razstavljenim fotografijam; vse sem sicer že natančno preučil v objavah v dosedanjih publikacijah.
Mimika na obrazu je umeten nasmeh, oči begajo med pogledi na razstavljene stvaritve in obiskovalce. Opazim, da se naši pogledi srečujejo. Moj nasmeh se poveča in nasmejijo se tudi oči. Ne zdim se jim »domač«. Sem tujec v tem velikem mestu, enem izmed središč, središč umetnosti. Kdo sem, se sprašujejo njihove oči. Sam poskušam izločiti »nekoristne« in privabiti »koristne« posameznike.
Še vedno slonim. Z vsem svojim čarom, ki sem si ga nadel za tisti večer, poskušam privabiti potencialne stranke. Stranke, ki sicer ugibajo, kaj lahko dobijo z menoj. Stranke, ki najprej padejo na prvi pogled. Igra postaja vse bolj zanimiva. V vlogo se vse bolj poglabljam. Iščem nove trike. Med drugim trik nedoseglivosti. To jih še bolj privlači. Opazujem naprej. Opazim svojo konkurenco. Kar nekaj nas je očitno v tem prostoru. Nekaj takih, ki bi se radi prodali. Nočem slediti njihovim trikom. Raje uporabim svoje. Nočem biti preveč vsiljiv, saj mi nos veleva, da bom potem »eden izmed«.
Nove stranke prihajajo. Zanimive stranke. Okoli njih se dela gneča. Konkurenca jih poskuša z besedami spraviti v dobro voljo. Sledijo dotiki. Trepljanje po ramenih. Stisk roke, po moško. Iz rokavov padajo šale. Konkurenca ne odneha, tudi ko se stranka preseli na drug konec galerije. Sledi njihovo zasledovanje. Ne, nočem biti v vrsti zanje. Hočem narediti po svoje. V glavi si izmišljujem možne šale, s katerimi bi konkuriral.
Ni več novih strank, vse so že videne v tisti uri. Piva ni več, poguma tudi ni veliko ostalo. Čas je, da se omehčam s svežim pivom. Na poti do natakarja pogledi spet šibajo in umetni nasmehi se rišejo na mojem obrazu. Bežen dotik in pogovor se začne. Takoj opazim zanimanje za nekaj svežega. Za svežino mojega »geografskega« porekla. Še vedno jih ne zanima vsebina, zato še naprej poskušam prodajati svoje čare. Ne gre. Trepljam po rami. Ne gre. Govorim šale in se na ves glas smejem. Ne gre. Končno vzamem iz rokava še zadnji atribut. Vizitko z mojimi podatki. Nikjer nobene fotografije, zgolj belo na črnem stiskani kontaktni podatki. V zameno dobim podoben kartonček. Ko ju prebereva, se oba obrneva in razočarano razideva. Nisva našla skupnih simpatij, kljub vsem nasmehom in šalam. Oseba je ponudnik, kakor sem sam.
Stranke se zavedajo, da jih je malo; nas, ponudnikov storitev in izdelkov pa dosti več. Ne, v London se nisem prišel ukvarjat z najstarejšo obrtjo na svetu, temveč s precej mlajšo, še ne 200 let staro obrtjo − fotografijo. Stranke so elitni kustosi, galeristi, uredniki ter razni strokovnjaki.
Naslednji dan je bil prijetnejši. S sebe sem odvrgel plašč na stebru slonečega prostituta in se na dveh nogah ter s svojimi fotografijami v rokah postavil pred izbiralce. Učinek je bil drugačen. Duša pomirjena. Poteze smeha na obrazu neumetne. Vsebina je dobila ime.
Matej Povše je fotograf in multimedijski ustvarjalec.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost - kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
Tadeja Bučar je komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.
