Tiskane izdaje
No, tam se najde material za kreativno gnetenje, ne glede na ten meseca. A v avgustovski melanholiji, ko vročina brezkompromisno udari po preostankih ljudi v mestu, ko se stežka ogneš provokativno idiličnim fotografijam z vseh koncev sveta in bolj ali manj pristno deliš navdušenje nad globino modrine na njih, takrat je na vrtu introspekcijska idila.
V biroju sicer delamo čez poletje in letošnje poletje je zaznamovano z novimi okolji projektov. Mikro tim s Peričeve z mačkom Brujem pod magnolijo lebdi med Dubajem in Bahrajnom, Indijo, Rusijo in Evropo, sočasno žonglira z grobom, pisarnami, laboratoriji, stanovanji, low budgetom pa brezmejnim budgetom in vse, kar zaznava, absorbira in prežvekuje ter nato izvrže.
A dejstvo je, da vedno ostane nekaj za zobmi. In tisto se nabira, vedno več je tistega in nekako tvori bogastvo izkušenj ... Upaš le, da ne gre za bogastvo komposta. In ker ne prodajamo produkta »ready made«, temveč storitev unikatnega oblikovanja, in ker tega nismo sistematizirali v instant recept, ja, potem pridejo stvari kdaj tudi do živega. Vzorci razmišljanja in čutenja so isti, naseljeni v eni osebi, tako v arhitekturnem delu kot zasebnem življenju.
Pa saj je življenje v splošnem takšno. Vsaj tu na tej strani. Širina lajfa z vsemi odtenki je mik, le sočasno moraš razvijati moč, da to kolesje poganjaš v gibanje. V času, ko naš arabski klient zamenja še vedno v prvi fazi projekta polovico programa, je trgovina v Parizu že narejena in odprta, indijski partnerji pa odgovorijo, da bodo nedvomno čim prej javili »nujno« potrebne podatke. Eno je jasno: hude resnosti do življenja in posla, kot ga pozna moj rojstni kraj, na tak način ni več mogoče negovati. Fino. Brez vrednostnega ocenjevanja, a avra usodnosti je sklatena, enkrat za vselej.
A kot rečeno, je tu tudi sicer življenje takšno. Od Srebrenice do Grittija, od ostrig do hot doga, od na rob zlikane obleke s hozntregerji do 20 let starega brazilskega T-shirta. In predvsem je v vseh primerih tu doma eno nenehno vzpostavljanje ravnovesja med omenjenimi karakternimi playerji, brez manifesta. Tako pri delu kot sicer v življenju ni knjige, ki bi jo odprl, poiskal temo in dobil navodilo za nadaljevanje. Rdeča nit obstaja, a nekako retroaktivno, ne v obliki zapovedi naslednjih korakov. Ta rdeča je prav tako v permanentnem vzpostavljanju.
Včasih se mi pojavi vprašanje, ali lahko vse to stlačiš v enega človeka, ne da bi se ta izgubil med plejado raznolikosti, ki jo sprejema, ji podeljuje legitimnost?
Lebdeti med arabsko mehko neposrednostjo, rusko zapovedano veličino, indijsko sveže prebujeno samozavestjo, slovensko racionalnostjo, to ni težko, arhitekturno oblikovanje je pač le abstrakcija in redukcija življenja na nekaj izbranih tem, ki se potencirajo do popolnosti skozi konkretne projekte. Življenje ob arhitekturi pa pozna še kar nekaj nians te odprtoglave širine. To ni več toleranca do različnosti, to je dejansko živeti to pestrost. Dejansko biti vrvohodec, obložen z vso lepoto pestrosti prtljage in permanentno iskati ravnotežje. Iskanje, lovljenje je konstanten proces. In ravnotežje nekaj na pogled krhkega, občutljivega, a dejansko najbolj trden temelj, kar jih imaš. Ne sliši se hudičevo zanesljivo, a dolgčas pa tudi ni.
Seveda kot tak ne sprejemaš poenostavljajočih resnic, kot jih vljudno poslušaš tu in tam. Ko sediš v divaniji v mikro državici na obali Zaliva in se tista ogromna soseda na celini prikazuje kot absolutna »black hole« in ko sediš na strani celine in si vljudno povabljen v perspektivo, po kateri je tisti priobalni kos zemlje nekakšna obskurna neopazna luknja, »transparent hole«. Seveda, oboje je dokazljivo z nešteto objektivnimi dokazi.
Ker pa (še) nisem ravno ezoterično nastrojen, sem se pred kratkim opomnil na obstoj vzporednih svetov iste fizične realnosti tam nekje 21 metrov na parterjem mesta. Tam obstaja še eno vzporedno mesto, dobesedno vzporedno prestavljeno v višino, to je mesto streh in voajerjev med njimi, streh, ki pokrivajo intimo življenja in ulic, skozi katere kot špranje uhaja teater javnega mestnega življenja. Tam vidiš isti drek, kot ga gledaš vsak dan, a se ti kar naenkrat nasmehne. In res ni treba preleteti oceana za zamenjavo perspektive, vidikovac je tu, za vogalom. Tam vzpostaviš tako sila preprosto, brez treningov ob Blatnem jezeru, distanco do tistega spodaj. Nič ne izgine, niti ni zmoteno, le drugačno je. In vse je tam skupaj. Vsa pestrost, kot v peskovniku. Tam tudi ta izgubi avro velepomembnosti. Tudi v plejadi različnosti tako postane trdna točka sposobnost distance, sposobnost motrečega občudovanja in sposobnost sanjarjenja. Sanje, se mi zdi, so tiste ovce, ki nočejo srepo skakati čez ogrado, temveč se preprosto obrnejo in odlutajo na pašnjo.
Od tam zgoraj je vsa različnost ... nekako poenotena, a ne poenostavljena. In vse, kar je treba še naštudirati, je neproblematično spuščanje z višine nazaj v mestni parter. Živeti pestrost in jo preživeti na lep, preprost način.
Andrej Mercina je arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar
* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG
* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije - RRA LUR
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec
* Ana Osredkar, soustanoviteljica zavoda Servis8, business development manager po poklicu in service designer po srcu
