Kreativno: Mentor

Točno pred enim letom me je Evropski Art Directors Club izbral za enega izmed desetih perspektivnih kreativcev. Tako sem bil povabljen kot predavatelj v Barcelono, kjer sem predaval o strahu, ki je ključen del mojega kreativnega procesa in je ena od tem, ki jih še vedno z veseljem predelujem. Hkrati mineva deseta obletnica studia, ki mi je žal ni uspelo počastiti s pregledno razstavo, a za to bo še čas. Kljub vsemu je za menoj precej težko leto vzponov in padcev. Ne zaradi našega dela, ampak zaradi posameznikov (po imenih me vprašajte), ki brezobzirno teptajo težko prigaran kruh. Osebe, ki delo drugih prodajajo kot svoje, tisti, ki s svojim napuhom uničujejo podjetja in zavračajo ideje, tisti, ki bi jih morali že zdavnaj izpljuniti, pa nam to žal še ni uspelo.

Ko se moram ukvarjati s takimi odplakami in reševati lastno kožo, bežijo ure, dnevi, tedni in posledično vse moje navdušenje. Kaj šele da bi zbral tisti kanček kreativnosti in končal zastavljeno delo ter imel energijo za pridobivanje novih projektov. Nisem človek, ki bi vrgel puško v koruzo, saj imam zelo jasne cilje. In eden izmed mojih glavnih ciljev, ki mi ga je že davno vcepil v glavo moj dedek, je »dabar delaj pa pridn bot«. Če dela ni zaradi prej omenjenih vzrokov, je bolje, da me ni. Bolje, da obesim vse na klin in delam kaj drugega, saj del take degenerirajoče situacije nočem več biti.

A prevrtimo dih jemajočo in izčrpavajočo bližnjo preteklost v sedanjost. Pred menoj je na srečo nekaj popolnoma drugega: postavljamo pet blagovnih znamk in končno se mi je začela odpirati tujina. Predstavljam si, koliko truda bom vložil v svoje mesto uspeha v njej. Čakata me še dve predavanji, ena žirija ter štiri mentorstva, razpet sem med projekti v Londonu, Zagrebu in Ljubljani. Za dušo pa sem dobil še dve nagradi na ADC*E v Barceloni in končno dočakal tudi Brumnovo nagrado ter sodeloval na dobrodelni razstavi za pomoč beguncem. Do konca leta pa je treba pripraviti še dva dogodka Creative Mornings ...

Skoraj bi vse padlo v vodo ... a sem se končno prebudil.

Zavedel sem se, kakšno srečo imam, da mi kdo pomaga, saj spodbujanje samega sebe z vsemi poleni pod nogami pač ni mogoče. V težki situaciji ne ločiš več, kaj so pomembe naloge in kaj ne.

Neusahljiv vir moje motivacije so vedno znova moji malčki. Dva majhna in tretji malo večji, če sem natančen. Poleg njih imam to srečo, da sem vzgojen v duhu, da znam graditi, in ne podirati, kar pomeni, da lahko vse podrto vedno znova zgradim. Prav tako si večkrat na dan rečem »jebiga« in luč na koncu predora je zmeraj bližje.

Presenetljivo mi je pri sebi še vedno težko prepoznati vizijo. Zato sem bil še toliko bolj vesel, da so naju s Tadejo povabili kot mentorja in predavatelja na Reinovator akademijo, ki jo soustvarjata Zavod Viva in Spirit Slovenije. V to sem se podal z mešanimi občutki, saj voditi večjo delavnico zame ni nekaj vsakdanjega. Strah? Seveda. Da bi svetoval in bil mentor? Uf, jaz in akademije žal nikoli nismo imeli sreče. Začuda sem kaj hitro ugotovil, da je to prava stvar. Po 15 letih dela z lahkoto prepoznam, katero smer morajo ubrati drugi, in pot, ki jo morajo še prehoditi. Znam oceniti njihov nastop, hitro izboljšati idejo in presoditi, kaj je treba še narediti, da jo bodo lahko izvedli. Naučili so me, da je deljenje znanja in pomoči ultimativno poslanstvo vsakogar.

Ne morem skrivati navdušenja nad vsemi udeleženci, ki ustvarjajo nekaj novega, in neverjetno dobro organizirano akademijo, na kateri dobijo toliko znanja, da bi si ga vsak lahko samo želel.

Hvala.

In kaj je najboljše? Vsi si med seboj pomagajo.