Tiskane izdaje
Večina oblikovalcev, ki mi jih je uspelo spoznati, delo opravlja z neverjetnim zanosom, ki je bistvo našega dela in obstoja. Vsi smo občutljivi, kar je sicer skrito pod debelo kožo. Gre za neke vrste neuravnovešenost, težave z egom, ponotranjeno frustriranost oziroma še kaj bolj psihološko prefinjenega, kar je sicer prepotrebna zaščita, saj rišemo in prodajamo stvari, ki so v naših očeh dobre ali slabe, v očeh vseh drugih pa lepe oziroma grde.
Tako so razumljive burne reakcije na nizkocenovne ponudbe in seveda na ustaljeno frazo, ali je mogoče kaj narediti brezplačno. Zanimivo da nikjer ne slišim toliko povpraševanja po brezplačnem. Imeti moraš posebno smolo, da si po poklicu lektor, prevajalec, pisec oziroma oblikovalec, saj delo na računalniku nikoli ni bilo in ne bo ovrednoteno kot pravo delo. Seveda tega ne zna vsak, to je jasno, očitno pa je tako preprosto, da nima vrednosti. Predstavljajte si, da bi mehaniku, ki je že dvignil vaš avto in veselo brkljal po njem, prav v tem trenutku predlagali, naj avto popravi brezplačno, saj mu bo delo vzelo res zelo malo časa in je sploh izjemno preprosto. Če pa se sopihajoč izpod podvozja s tem ne bi strinjal, bi hitro rekli, da mu boste pošteno poplačali z nekaj deset evri.
Očitno se vsi bojimo tistega težkega izvijača, mesarskega noža, klešč itn. Naše edino orodje − miška in leva hemisfera − je v primerjavi z njimi res slabše orodje.
Težko ocenim, kaj je težje. Glede na to, da delam še vedno veliko stvari brezplačno, imam osebno kaprico, da za družbenoodgovorne akcije ne zaračunavam, temveč štejem to kot pomoč družbi. Če bo dobro oblikovano, bo seveda bolje vidno in uspešnejše. Ne gre za komunikacije z neomejeno vsoto, temveč za majhne dobronamerne projekte. A odločitev, ali sprejmem take projekte, je vedno samo moja. In navadno se zanje zares odločim in jih celo želim delati iz čistega veselja, saj nimajo definirane grafične podobe in lahko nekaj ustvarim po svoje. To je zame dovolj dober argument, da se projekta lotim.
Vendar je treba take projekte pretehtati. Bistven pri našem delu je čas, ki ga ne moreš pretentati. Pri našem delu je vedno težko oceniti čas, ki bo potreben za dobro idejo oziroma izvedbo. Kakšne stvari lahko naredim nerazumljivo hitro, druge mi vzamejo toliko časa, da ne vem več, zakaj sem se zanje odločil. Vsaka stvar zahteva svoje in tega časa ne moreš posvetiti drugim projektom, ki so plačljivi. In verjemite, prav taki projekti vzamejo največ časa. Če že delaš nekaj na ta način, potem želiš, da je dobro, drugačno in presenetljivo. Druga težava je oceniti potek projekta. Zelo verjetno je, da so vsi vpleteni »sponzorji« in delajo to zaradi podobne odgovornosti kot ti, kar pa pomeni, da nihče zares ne odloča. Če ni vodje, ni vizije, so samo vizionarji, ki vidijo vsak svojo pot. Težave bodo prišle same po sebi. Končna težava, ki jo moraš sprejeti, pa je, da v resnici ne veš, koliko gradiva bo treba pripraviti. Tako smo spet pri času. S projektom Domfrca na primer sem se ukvarjal več tednov in nobena nova niti reciklirana ideja ni bila vredna projekta, pri katerem sem lahko ustvaril kar koli. Motilo me je celo izbrano ime, ki močno odmeva v lokalni skupnosti, meni, avtsajderju, pa žal pomeni samo rudarska lokomotiva. Ideja je prišla nepričakovano, ko je sosed odvrgel nekaj obrabljenih vijakov in drugega železja v bližnji smetnjak. Lokomotivo sem sestavil povsem igrivo kot doma, ko se igram s sinom. Aleksandra je naredila nekaj fotografij, ustvaril sem tipografijo in projekt je bil rešen.
Potem imamo tu projekte, ki so premalo plačani. No, to je relativno. Za koga je malo veliko, priložnost za nov projekt, da pokaže svoje znajne in mogoče celo pokrije stroške. Naročnik si verjetno ne more privoščiti več, za študenta pa je to dobra praksa. Prav vesel sem, ko zasledim takšne projekte v življenjepisih, ki mi jih pošiljajo v upanju za službo ali prakso. Priznam, da življenjepise, v katerih razberem samo študijske projekte, malo ignoriram. V njih vidim premalo samoiniciativnosti in truda. Nerazumljivi pa so razpisi, pri katerih je za plačilo ene položnice treba narediti trimesečni polni delovnik. Če še ne veste, nam ni treba plačevati položnic in na dan lahko naredim ravno toliko projektov, kot vi wordovih dokumentov. Rezultat tega je sicer vedno isti, saj dobro delo nekaj stane, slabo pa vas bo stalo še veliko več.
Za konec, finale. Neplačniki in temu podobni sogovorniki so najnižja kasta. Naročajo stvari, za katere vedo, da nimajo denarja, jih pa krvavo potrebujejo. Igrajo svojo umazano igro in se pri tem še celo zabavajo z barantanjem. V mojem primeru me je po dvanajstih letih izigral Elan. Predstavljajte si, da greste v dobro restavracijo, se najeste kot voli, naročite še vsaj dve sladici in potem mirno razložite, da ni bilo dobro in da tega ne boste plačali, če že, pa vsaj ne polne cene. Torej sem delal nekaj z velikim veseljem in vlagal vse svoje znanje in ideje v nekaj, na kar bom potem izjemno ponosen, in če bo vse po sreči, bo to produkt, ki bo postal del mene. Na koncu sploh ni največja skrb neplačan račun, temveč to, da sem porabil čas in seveda plačal davek za ta račun.
Čeprav nehote, sem se s podobnimi negativnimi primeri ukvarjal skoraj vsak teden. Potem sem se odločil, da je za to škoda časa. Zaloputnil sem vrata in negativni ljudje nimajo več vstopa v naš prostor. Takoj sicer ni zapihal svež veter, kmalu pa je zapihala burja. Obrnili smo nov list. Da razčistimo. Novih naročnikov ne dobijo tisti, ki so dobri, niti tisti, ki delajo dobro. Dobijo jih tisti, ki so prijazni.
Gregor Žakelj je art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije − RRA LUR.
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
