Tiskane izdaje
Množično financiranje (ang. crowdfunding) smo v zadnjih letih dobro spoznali. Skoraj vsak teden se na kickstarterju pojavi nova slovenska kampanja in po navadi se prav dobro odreže. Največkrat gre za produkte, ki svojo vrednost utemeljujejo na inovativnosti in ustvarjalnosti ter s seboj nosijo nekaj subkulture.
Čeprav gre za nov način financiranja razvoja oziroma produkcije, ima določene nastavke v naši preteklosti. Spomnimo se enciklopedij v Jugoslaviji, ki smo jih naročali in plačevali vnaprej*? Šlo je za neke vrste množično financiranje, le da so omrežje backerjev namesto dodelanih videofilmov nagovarjali akviziterji. Predvsem pa današnje kampanje dosežejo množice na bistveno večjem območju.
Množično financiranje prerašča okvirje financiranja produktov in se širi na področje financiranja novih skupnostnih in prostorskih praks. Pogosto gre za nova otroška igrišča, skupnostne vrtove, lokalne sejme, kulturne dogodke in celo mostove. In ni rečeno, da se zbira le denar, lahko gre za nagovarjanje prostovoljcev, ki bi v razvoju projekta pomagali.
Tudi za to obliko množičnega financiranja imamo lokalne nastavke. Recimo polaganje telefonskih kablov, asfaltiranje lokalnih cest in gradnja prizidkov vrtcev so se pogosto sofinancirali s samoprispevkom na ravni krajevne skupnosti.
Sodobno množično financiranje, tudi na ravni financiranja novih vsebin v različnih urbanih prostorih, omogoča pridobivanje podpornikov s širšega območja. Čeprav se sliši logično, da raje financiramo projekte, ki jih bomo zaradi bližine bivanja lahko uporabljali, pa se prebivalci mest vse bolj povezujemo v skupnosti, spletene okrog določene aktivnosti, manj pa v skupnosti, ki temeljijo na bližini bivanja. Tako množično financiranje v tem kontekstu omogoča razvoj projektov, ki presežejo lokalnost. Primer so lahko rolkarji, ki bi z množičnim financiranjem lahko postavili nov rolkarski park, ta pa bi presegel raven krajevne skupnosti in pritegnil rolkarje s širšega območja.
Predvsem v tujini se zadnje čase razvijajo platforme, namenjene prav financiranju lokalnih projektov. Pri nas se je razvijal italijansko-slovenski projekt Fusedrops, namenjen povezovanju množičnega financiranja in novih storitev. Dvomljivci sicer razvoj množičnega financiranja zavrnejo s pavšalnim stavkom, da se to pri nas tako in tako ne bo prijelo, česar pa ne verjamem. Če je Ekologom brez meja uspelo očistiti pol države, potem lahko sfinanciramo in izpeljemo tudi nekaj skupnostnih vrtov, festivalov ter balinišč.
Pogosto se zgodi, da inovacije, kot je množično financiranje, administrativni okvir za nekaj let prehitijo. Če se danes sprašujemo, kako umestiti običajne kampanje množičnega financiranja produktov v davčni in administrativni okvir države, se glede množičnega financiranja lokalnih projektov ta diskusija šele začenja.
Ne vemo še, kdo bi bili formalni sogovorniki lokalnih kampanj in kako bi tovrstne kampanje integrirali v sistem lokalnega upravljanja. Vendar upravljavci potrebujejo zaveznike. Še pred nekaj leti so jih lahko našli v obliki javno-zasebnih partnerstev, ki so temeljila na kombinaciji javne koristi in zasebnega kapitala, vendar vse več teoretikov pričakuje upad tovrstnih partnerstev − predvsem zaradi finančne krize.
Jeremy Rifkin pravi, da lahko zasebni finančni kapital nadomeščamo s socialnim kapitalom in da medsebojne vezi lahko predstavljajo temelj novih družbenih in ekonomskih praks. Kot primer lahko uporabimo Airbnb: ogromni finančni kapital, ki je potreben za zgraditev običajne mreže hotelov, pri Airbnbju nadomesti omrežje najemojemalcev in najemodajalcev, ki jih v prvi vrsti povezuje zaupanje − socialni kapital.
Lokalne platforme množičnega financiranja lahko postanejo pretvorniki zaupanja in sodelovanja v stvarne projekte. Tako bi lahko bile nov zaveznik institucijam v razvoju plezalnih sten, uličnih festivalov, knjižnic reči, parkov in podobnih zadev.
* Sem eden od lastnikov Enciklopedije Slovenije. Odkar so izumili internet, je nisem odprl − nadomestila jo je od množice razvita Wikipedia. Če bi kdo hotel mojo Enciklopedijo, mu jo z veseljem podarim. Naj me le klikne na Facebooku. Resno.
Aidan Cerar je urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije − RRA LUR
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec
* Ana Osredkar, soustanoviteljica zavoda Servis8, business development manager po poklicu in service designer po srcu
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar
* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG
