Tiskane izdaje
Tako danes še vedno ostajajo pri življenju takšne fascinacije, kot je višina stavbe. Če še nekako razumem Burj Khalifo in njegov Dubaj, ki mu bo kmalu postavil še višjo sulico, mesto, ki se na vse pretege trudi postaviti nove mejnike, tega prav nikakor ne morem razumeti sredi historičnih mest Evrope. Kajti ti evropski stolpi segajo tam nekje do ene petine Burj Khalife. A nekaterim se kljub temu zdijo noro fascinantni in sila visoki in sploh vrhunski dosežki arhitekture in gradbeništva. Meni se zdi, da so jim kar malo erotični.
V Sevilli so tako skazili veduto mesta zavoljo najvišjega stolpa v Andaluziji(!). Kar pomeni celih 40 nadstropij oziroma 180,5 metra višine. Plus par pod zemljo. Najverjetneje par metrov več od prejšnjega norega dosežka Andaluzije in petkrat manj od Burj Khalife. To so te fascinantne dimenzije, zaradi katerih se gre v mesto pod Unescovo zaščito bahaško postavljat s tem silosom. Dejansko postavljat z ravno prav ničesar. Namreč točno tako je stavba tudi videti.
Zares fascinantna je arhaičnost te tekme. Tu lahko resno tekmuje samo tisti, ki še vedno globoko verjame v klasično hierarhijo (ni tako nepomembno, da je bila investitor banka). Hierarhično lestvico, kjer je nekdo nad nekom, kjer nekdo ve in drugi izpolnjuje ukaze. Ta ureditev ima vedno vertikalno konotacijo in postavljanje stolpov je prostorska preslikava te miselnosti. V mestu, kot je Sevilla, kjer vladata urejena raznolikost plasti stoletij in uležana skladnost večplastnosti, tam postaviti ubogih 180 metrov visok stolp je pač primitivni anahronizem par excellence. Razumevanje družbene in ekonomske dinamike kot tekme, boja za »najvišjo stopničko«. Nekdo iz 39 nadstropja gleda tisoče ljudi pod sabo in tisoči gledajo gor osvetljeno rit platinasto nadstandardne suite hotela, ki domuje tam. Ima ta obsedenost z velikostjo oziroma višino morda kaj opraviti z dejstvom, da so dejavnosti, ki spravijo skupaj tako investicijo in gradnjo, še vedno tako prekleto mačistično obarvane?
Arhitektura tu z višino na vse pretege želi kričati k slavi, a realiziran objekt je zares popolnoma nem. Zakaj stoji tam in zakaj tako visoko in zakaj je njegova oblika tako nebogljeno nič so vprašanja, ki se zelo očitno pojavljajo. Fascinacija nad premagovanjem gravitacije tja visoko v nebo je nekoč resnično bila fascinacija. Pred sto leti. Neverjetno je bilo, da se nekaj tako visokega lahko zgradi. A danes so poskusi agitiranja k tovrstnemu navduševanju nekaj resnično patetičnega. Lekcijo, da lahko tako visoke stavbe zgradimo oziroma da celo dolgo zatem stojijo, smo dobili. Razumemo to finto.
Pred več kot 40 leti je doživel podobno usodo slavni Pariz. V začetku sedemdesetih let so zgradili stolp Montparnasse. Ta je točno 29 metrov višji od nedavnega Seviljskega dosežka. Ogorčenje Parižanov je bilo tako silovito, da je imelo za posledico dekret, s katerim so za 42 let prepovedali gradnjo nebotičnikov. A stolp je še vedno tam. Tako kot bo Seviljski.
Saj pravim, arhitektura je hudičevo starikavo štorasta zadeva. A kot trdijo, se iz stare kokoši naredi najboljša juha. Iz tovrstne stare arhitekture pa verjemite nič kaj dobrega, le v novo perje se lahko nakiti, kot se bo zdaj stolp Montparnasse in kot se bo čez nekaj desetletij Seviljski brat. A o smiselnosti njunega obstoja še vedno ne bomo vedeli nič več. Perje pač tu ne pomaga.
Andrej Mercina je arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
***
Osrednja rdeča nit kreativnih blogov je kreativnost - kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
* Marko Brumen, po izobrazbi ekonomist in kulturni manager, v prostem času pa zaljubljenec v festivale.
* Tadeja Bučar, komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar je vodja za tržne in potrošniške raziskave v Gorenju, pobudnica lokalnih Global Service Jam delavnic in soustanoviteljica zavoda Servis8.
Kreativne bloge lahko prebirate TUKAJ.
