Kreativno: Splošno in (p)osebno

Med poletnim potovanjem čez Nemčijo, Belgijo in severno Francijo sem obiskal večino prominentnih gotskih katedral na poti ter si v živo ogledal vse tisto, kar sem nekoč moral prepoznati in ovrednotiti kot študent na likovni akademiji. Katedrala kot trajni spomenik določenega sporočila, ideje, je z nepredstavljivim naporom vsaj treh generacij stavbnih mojstrov rasla v nebo, v prepletu kreativnosti in vrhunske tehnologije tedanjega časa. So graditelji katedral, stavbni mojstri, kamnoseki ob delu občutili osebno zadovoljstvo v ustvarjanju ali so bili le del brezimne delujoče množice? Zdi se, da posameznik v tistem času ni bil pomemben, genijem namreč pripadajo druga zgodovinska obdobja.

Naš čas si lastita individualnost, ki je nesposobna kritično ovrednotiti dejansko izjemnost posameznika, ter zahteva trga po vse večji uniformiranosti ljudi, ki postajajo potrošni material. Dvovladje, ki si je razdelilo svet: v virtualnem smo vsi genialni umetniki, blogerji, ilustratorji, pisci ter fotografi, v realnem pa bolj ali manj prekerna delovna sila, ki dela vedno več za vedno manj kakovostno bivanje. Naše katedrale so nizkocenovne štacune na obrobjih mest.

Realnost od slehernika pričakuje, da bo znal ravno prav angleško, obvladal vsaj MS Office, bil ravno prav opazen ter učinkovito neviden, ko bo treba slediti črednemu nagonu kolektiva. Vozniški izpit B-kategorije je tako in tako samoumevno zapisan v DNK vsakega Slovenca, znati pa je treba tudi z nasmehom nositi nagravžno fluorescentno majčko na teambuilding maratonu, ki ga priredi firma. Uporabna lastnost je tudi več govoriti o delu, kot dejansko delati, in šefa prijetno presenetiti s poznavanjem kakšnega Adobovega programa za kreativce, ker nam je dizajnerjem le uspelo vsem dopovedati, da je vse okrog nas dizajn in da smo vsi takšni ali drugačni dizajnerji.

Presežnik pričakovanj trga od vzornega delavca je dokončna emancipacija zadnjega: vsi moramo postati podjetniki. Podjetništvo je nova črna. Osvobodila se bo nadležnih socialnih prispevkov in raztopila lenobo ter neambicioznost v očiščevalni kopeli socialnega darvinizma. Doktrina šoka je zdravilo, ki so nam ga predpisali. Gonilo razvoja je lahko potemtakem strah, in vendar: ali so se kdaj v zgodovini iz strahu rojevali presežki?

Ali smo v takšnem svetu na koncu dneva lahko zadovoljni s tem, kar smo naredili? Smo izpolnili ali vsaj dosegli svoja pričakovanja? Pogosta introspekcija − opazovanje lastnih pričakovanj namreč obljublja srečno poroko osebnega zadovoljstva in odličnosti opravljenega dela. Cilj seveda ni zadovoljitev predpostavljenih ter okolice, ampak tehten razmislek o tem, ali kot posamezniki resnično dajemo vse od sebe.

Ena težjih preizkušenj, ki sem jih doživel v profesionalnem življenju, je bilo timsko delo. Ugotovitev, da lahko kakovostno in zadovoljno sodelujem, je bila zame, ki sem bil vedno čudak in samotar, presenetljiva. Za dosego ciljev je potrebno vzajemno spoštovanje, ki pripomore k temu, da opustimo osebno v korist splošnega. Takoj ko spoštovanje izgine, je mogoče le zamenjati šefa ali službo. Vse drugo je regresija.

In če govorimo o ustvarjalnosti, ki sama po sebi ne more biti nekaj slabega, pogosto pozabimo na sprejemljivo kakovost. Danes, ko je mogoče v trenutku preveriti karkoli in kogarkoli, se soočamo z neznosnim pomanjkanjem določenih splošnih kriterijev odličnosti. Posamezniki imamo težave z vrednotenjem lastnega dela in to je najbolj vidno v brezsramnem, nekritičnem in pogosto vulgarnem razkazovanju del, ki bi v preteklosti ostala povsem anonimna. Zdi se, da bolj kot kdaj prej potrebujemo zmernost. Zmernost v dopuščanju svobode in zmernost v njenem omejevanju.

So se generacije, ki predstavljajo trenutno delovno silo, vzgojene v evropskem duhu, rojenem iz razsvetljenstva, ki je presegel narek absolutnega, ki naj bi delale za to, da se živi, in ne nasprotno, sposobne odreči zavedanju lastnega jaza in se podrediti enotni ideji, kánonu, fiskalnemu pravilu ali voznemu redu nemškega tovornega vagona? Nas lahko pretentajo, da je treba le stisniti zobe, ker se vsak napor prej ali slej izkaže v neki obliki zadovoljstva?

Samosvojost sem si vedno predstavljal kot vrednoto, ki jo je vredno ubraniti, a si jo je treba tudi zaslužiti: malodušje, politična neaktivnost, splošna nerazgledanost, ignoriranje lepega ter presežnega ne morejo biti lastnosti svobodnega posameznika. Vsak od nas lahko zgradi del katedrale časa, v katerem živimo, pri tem je treba paziti, da ne bo na koncu dneva podobna zanikrnemu diskontu, kateremu smo se prodali pod ceno, za ceno lastnega preživetja in oškodovanja nekoga, ki bo prišel za nami.

Jernej Stritar je oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.

***

S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:

* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.

* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije - RRA LUR.

* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.

* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.

* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.