Kreativno: Ukradeno

Skoraj vsi poznamo znameniti Picassov izrek »slabi umetniki kopirajo, veliki umetniki kradejo«, mar ne? V času, ko je ustvarjalnost pribita na oltar malikovanja (predvsem ko je zlizana s podjetništvom), z veseljem ugotavljam, da imamo v Sloveniji veliko »umetnikov« vseh vrst in pasem, ki so si ta citat vzeli k srcu, hkrati pa vneto dokazujejo, kako se pozitivni učinki »kreativnih industrij« prenašajo tudi na preostale temelje nacionalnega gospodarstva. Ki je v tem primeru v prvi vrsti predvsem javni sektor, kakopak.

A začnimo na začetku. Je že res, da je informacijska tehnologija radikalno spremenila način produkcije in način dela ter v te spremembe spada tudi nastanek »kreativnih industrij«, v katerih delajo, seveda, predvsem »kreativci«. Umne glave (drugod po svetu, kakopak) so hkrati s skokovito digitalizacijo hitro ugotovile, da ustvarjalnost ni enovit pojem, da se odraža, izraža in izvaja na različne načine, in to na različnih področjih, ki (samo) na videz nimajo nič skupnega. Britansko ministrstvo za kulturo, medije in šport je zato to področje združilo v celoto in ga začelo vrednotiti z ekonomske plati že vsaj od leta 1998 naprej. Ugotovili so, da gre za nadpovprečno propulzivno (in tudi profitabilno) panogo, zato so ga nato leta 2001 definirali in pomapirali kot celoto − z namenom, da ga bodo tako lažje in predvsem načrtno začeli podpirati in razvijati. Kaj pa naj narediš drugega z »novim« gospodarskim sektorjem, ki je bolj profitabilen od marsikatere »stare« industrije, kjer zaposlovanje raste tudi v recesiji in ima kot panoga nadpovprečno visoko dodano vrednost!?

In je že res, da tega miselnega preskoka v Sloveniji doslej še nismo zmogli. Pri nas ni definirano, kaj ta sektor natančno je, zato tudi nimamo ustrezne strategije razvoja in člene teh ustvarjalnih panog še vedno obravnavamo vsakega zase, kot je to »pač« v navadi zadnjih nekaj sto ali več let. Ministrstvo za kulturo pod Majdo Širco je sicer leta 2011 poslalo prvi obetajoč signal v obliki 800 kosov simpatične knjižice KKIPS − kulturne in kreativne industirje po slovensko, nato pa ... Načinovni prislov v naslovu je bil mišljen kot opozorilo na lokalne značilnosti, ki lahko bogatijo globalni fenomen, a je žal izpadel še preveč preroško. Kajti veliko več konkretnega, še manj pa sistematičnega o tem pojmu vsaj s tega ministrstva odsihmal ni bilo več slišati.

Časi, razmere in kreativci ustvarjalci seveda nismo čakali na ministrstvo, ampak smo pač počeli, kar počnemo, da preživimo − delali. S statusom kulturnika kot natakarji, s statusom espeja kot producenti, kakor kdo zmore in zna. Za javne zavode, za nevladne organizacije, za gospodarske družbe, za državni protokol. In tipu dela so sledili tudi načini organizacije; prvi pop-up projekti, kmalu zatem tudi prvi coworking prostori, pa neformalne zadruge (ker čisto formalne še niso bile možne oziroma v modi). Vse to, ker to pač zahtevajo razmere in potrebe dela v kreativnih industrijah in ker nima smisla čakati na državni aparat, da ugotovi, katero leto je na koledarju.

In kaj ima s tem Picasso iz uvoda? Sanja se mi ne, ampak stavim, da je nekdo na nekem drugem ministrstvu bral Steva Jobsa, ki je citiral tega Picassa, in si rekel ... tudi jaz sem lahko velik umetnik, bom ideje tako ukradel, da bodo še boljše in lepše in bo dobro na zemlji. Kajti v teoriji je zadeva preprosta, logična in potrebna: nova zasnova produkcijske paradigme se rodi, začne razvijati, nudiš ji ugodnejše pogoje, da doseže zrelost, nato pa jo, kopirano ali ukradeno, razviješ in razmnožiš v sistemsko rešitev. Le tej korigiraš napake, dokler se da in dokler je ne povozi, dopolni, popravi kakšna nova paradigma, do takrat pa družba (predvidoma) uživa v presežkih, tako kulturnih in umetniških kot čisto gospodarskih. O čemer je govoril tudi Steve Jobs, ko je citiral Picassa: z golim kopiranjem idej ne dosežeš veliko, ampak si jih je treba vehementno prisvojiti in narediti svoje, izboljšane, če hočemo, da delujejo.

In glej, zares − tudi brez definicije področja KKI in strateškega načrta razvoja se je na ministrstvu X nenadoma našel denar za spodbujanje delovanja coworking prostorov. O katerih seveda vemo, da se v njih družijo kreativci vseh vrst in da iz tega druženja nastajajo neverjetni, profitabilni projekti. Ker gre za razvojni projekt, so ga seveda v izvajanje zaupali regionalni razvojni agenciji − saj vendar ne gre, da bi denar državljanov, namenjen razvoju, dajali kar razvojno naravnanim državljanom in njihovim programom, mar ne? To bi gotovo bilo neodgovorno, če že ne kar neposredno kaznivo.

Razvojna agencija je, kot se spodobi, najprej naredila brado sama sebi in kopirala koncept coworking prostora v svoje prostore, šele nato pa spomnila, da blizu in okrog nje takšni prostori in dejavnosti že obstajajo, in jih povabila k sodelovanju. Le-ti nekako niso bili navdušeni nad zbirokratiziranim delovanjem, kjer je le malo denarja namenjenega partnerjem in potrebam partnerskih prostorov,  ter uporabo skupnega logotipa, ki je čisto slučajno tudi logotip coworkinga taiste razvojne agencije. Nehvaležno so predlagali drugačno delitev odgovornosti in sredstev ter vzpostavitev mreže tovrstnih prostorov, čemur se je razvojna agencija ob tihi podpori ministrstva strumno upirala, dokler za zadevo niso izvedeli mediji. Ti, žal, niso imeli preveč razumevanja za inovativne metode prenosa znanj iz »kreativnih industrij« v javni sektor, zato je razvojna agencija morala privoliti v drugačno delitev sredstev in odgovornosti. Ob tako nesmiselnih pogojih, kjer večina denarja gre za programe namesto za upravljanje projekta, jih je seveda minila vnema tako na agenciji kot na ministrstvu. Agencija se je zato raje skoncentrirala na intenzivno delo s svojo primarno opredeljeno skupnostjo ponudnikov storitev dobrega počutja, ministrstvo pa je po letu dni financiranja projekta sklenilo, da ga bo predčasno ustavilo.

In še dobro, da so ga, saj so morali na ministrstvu že ujeti naslednjo veliko razvojno priložnost. Tehnološki razvoj je manjšo revolucijo povzročil tudi na področju »domače izdelave«, saj se je zelo povečala cenovna dostopnost 3D-tiskalnikov, CNC-rezkalnikov, varilnikov, laserskih rezalnikov, gravirnikov in drugih igračk, ki so bile prej rezervirane samo za podjetja. Ne ravno tako zelo, da bi jih lahko imel vsak vse doma, zato so se začeli lastniki tovrstnih naprav združevati v famozne fablabe. Gre za neke vrste strojne krožke ali zadruge, saj so tudi tu ugotovili, da je za uspeh bolj kot oprema bistvena raznovrstnost znanj in medsebojna izmenjava, skupnost ustvarjalcev − ravno tako kot v coworkingih.

Ministrstvo je z nastankom prvih takšnih prostorov v upravljanju zasebnih zavodov in društev k sreči takoj razumelo, kaj je njihova naloga in kako morajo podpreti naslednjo propulzivno panogo, ki prinaša temeljno infrastrukturo za podjetniški uspeh. Urno so izdali razpis za učne izdelovalne laboratorije, prek katerega je mogoče kupiti potrebno opremo in financirati izobraževanja za njeno uporabo, ter skrbno pazili, da niso ponovili napake iz projekta spodbujanja coworking prostorov.

Razpis so zato omejili tako, da se nanj ne morejo prijaviti že obstoječi in uveljavljeni prostori, z obstoječo opremo, znanjem, kadrom in programi, ampak se nanj lahko prijavijo samo javni zavodi, ki so ustanovljeni kot šolski centri. Pustimo zdaj ob strani, da je temelj vsakega fablaba raznorodna skupnost posemeznih ustvarjalcev in njihovih znanj, da je bistvena tudi fizična dostopnost zunaj časa pouka; glavno je, da je javni denar razvojno porabljen v javnem sektorju. Rezultatov razpisa sicer še ni, samo upam pa lahko, da ti fablab učni centri ne bodo samevali tako, kot sameva novokomponirani coworking prostor iz prvega primera.

Dokaz, da je razvojnim agencijam uspelo prepoznati ekonomski potencial tudi v čisto nepridobitnih in prostovoljnih dejavnostih kreativnega sektorja, pa je projekt Knjigobežnice. Knjigobežnice so facebook skupina, v okviru katere lahko odvečne knjige pustite na različnih mestih ali pa jih odložite v posebej za to izdelane hišice, ki jih je trenutno v Sloveniji evidentiranih približno 63. Skupini sta z izdelavo hišic na pomoč priskočila mlada arhitekta in ustvarila hišice, katerih materialni strošek znaša okoli 60 evrov.

To je seveda smešno malo, zato je ena izmed razvojnih agencij to napako popravila in projektu dodala ustrezno dodano vrednost: pobudo je pripisala sebi, imenu dodala »Bukvarna na prostem« in jo ponudila v izvedbo občinam na svojem delovnem področju. Cena? Malenkost, piškavih 1500 evrov. Za eno hišico, namenjeno doniranim knjigam.

Kljub njihovemu trudu žal ugotavljam, da so naši ustvarjalci rad-bi-bil-Picasso še vedno bolj na nivoju osnovnošolskega likovnega krožka kot pa vehementnega posvajanja idej, ki naj bi koristile vsem. Kar se, na drugi strani, v popolnosti sklada s poanto uvodnega Picassovega izreka, namreč, da ne obstajajo nobeni dokazi, da je ravno on izrekel ta stavek, temveč mu ga je, verjetno zmotno, pripisal Steve Jobs (1).

A v čem je smisel objave teh in podobnih anekdot, ki na žalost niso niti ekskluzivne za kulturne in kreativne industrije niti niso nič redkega, ampak so prej pravilo kot izjema? Kratkovidnost in nestrokovnost nista kaznivi, kritika ne bi in ne bo naletela na odprta ušesa in glave, kvečjemu na zaprta vrata akterjev, medijev in bralcev ne zanimajo (več) raziskovalne in kompleksne zgodbe, do definicije in strategije razvoja kulturnih in kreativnih industrij tudi ne bomo prišli ... Zakaj torej?

Zato, da se nanje ne navadimo in jih sprejememo kot nekaj normalnega, danega, nespremenljivega. Kolegi in kolegice iz sektorja vse bolj ignorirajo tovrstne sistemske »spodbude«, ki jemljejo čas, energijo in uničujejo ideje že v kali, ter se zatekajo k pozitivističnemu »aje delajmo, kar pač lahko, prej ali slej se bodo razmere spremenile«. Priznam, da s tem tudi meni dajejo voljo in zagon, ampak te stvari se ne bodo spremenile same od sebe. Sploh pa ne, če jih bomo mirno sprejemali kot nekaj normalnega. Kajti živeti in delati nekje, kjer se sprijaznjenost s situacijo sprejema in neguje kot vrlina, je tako.zelo.prekleto.utrudljivo.

Do prihodnjič.

Marko Brumen je po izobrazbi ekonomist in kulturni menedžer, v prostem času pa zaljubljenec v festivale. Zaposlen je kot producent.

***

(1) Podoben citat se je pojavil že leta 1892, ko je W.H. Davenport Adams razpravljal  - in obsojal - pesnike, ki kopirajo, brez, da bi inovirali ali izboljšali, in se je čez čas spreminjal; o zanimivi zgodbi nastanka pa vam lahko več razloži  Quote Investigator.

***

Kreativni blogi

Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...

S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:

* Tadeja Bučar, komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.

* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.

* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.

* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.