Tiskane izdaje
Fotožurnalizem je v umiranju? Ne, samo ločil se je od svojega primarnega zaveznika, od svojega sovrstnika, od svojega krvnega brata. Tiskanega medija.
Ta ga ne more več tako dobro prezentirati in ga hraniti. Sicer še vedno obstajajo nekateri bratje v krvi, ki se zavedajo posledic te izgube in se zato načrtno in vztrajno oklepajo te vezi. Vedo, da brez fotožurnalizma oziroma dokumentarne fotografije ni eksistencialne ter vsebinske prihodnosti tudi zanje.
To so še vedno predvsem mediji z izdelano uredniško politiko in dobro zastavljenim ekonomskim modelom. Z družinsko tradicijo. Seveda v to bratsko skupnost spadajo tudi kakovostne vsebine, ki so se preselile na medmrežje.
In kam je šel fotožurnalizem oziroma dokumentarna fotografija? V galerije, na ulice, v nišne revije. Tja, kjer se čas umiri, kjer oko ne bega, kjer sluh ni okupiran z drugimi faktorji, kjer je potreben fizičen korak ali dva, in ne samo en hitri klik. Tja, kjer fotografija spet postane samostojna, in ne dodatek, in tja, kjer fotografija spregovori.
Tam tudi dokumetarna fotografija dobi več parov oči in se pogovarja z gledalcem. Tam postane spet cenjena in tam ji srce spet zaigra. Najsibo na steni ali stropu, gledalec se tedaj zave njene bogate vrednosti in jo nemalokrat nagradi z odkupom. Pa ni samo galerija tisti prostor za objave, tu so seveda še mestne ulice, kjer nagovarja naključne mimoidoče. Tudi načini predstavitve so lahko izvirno različni, in ne zgolj tradicionalno uokvirjeni.
In kako ironično – po predstavitvi v teh prostorih se fotografija spet vrne v medije, kot novica.
Dokumentarna fotografija govori, nagovarja, prikazuje resnico, čeprav subjektivno, ampak tukaj je z vso svojo vizualno lepoto in nemalokrat kruto resnično sporočilnostjo. Ne govorim o prijetnih pogledih na popotniško nacionalgeografsko fotografijo, govorim o resnici, ki se težje »prodaja«, ki potrebuje senzibilnega, razmišljujočega posameznika, ki mu poleg vsebine oko utripne tudi ob likovni dovršenosti. In likovna dovršenost, ki je preplet različnih kompozicijsko-barvnih tehnik, gledalcu vzbuja občutja.
Občutja, ki bi jih imel ob sebi, na steni in za katere je pripravljen brez odpora prispevati svoj prigarani zaslužek. Ker ve, da bo s tem podprl avtorja, ki ga bo v prihodnje še zadovoljeval. Zadovoljeval potrebo po informiranosti, očesnem užitku, družbeni angažiranosti, sprejemanju in ga predvsem oddaljeval od vnaprej določenega algoritmičnega razmišljanja.
Dober dan, fotožurnalizem.
Matej Povše je fotograf in multimedijski ustvarjalec.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost – kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
* Marko Brumen, po izobrazbi ekonomist in kulturni manager, v prostem času pa zaljubljenec v festivale.
* Tadeja Bučar je komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
Po dosjeju kreativnih blogov lahko brskate TUKAJ.
