Tiskane izdaje
... potem je bila na naši žargonski lestvici to še zmeraj beseda UX.
V dvigalu srečam soseda, brezhibno se oblači in hudo zbirko očal ima, vsakič druga, rečeva par besed, vprašam: »S čim se pravzaprav ukvarjaš?« »V marketingu sem.« Huh. Še če bi rekel, da je v digitalnem marketingu, bi se mi zdelo brez domišljije, čeprav se mi zdi, da trenutno nimamo šole brez tega predmeta. Danes se reče, če si tako oblečen, »kriptovalute, itak«, ali pa »veš, z ICOti se ukvarjam«, ali pa se, če nič drugega, rešiš z »v UXu sem«.
Uporabniška izkušnja. Ves čas jo izgovarjamo. Vse je odvisno od nje. Zaradi nje je spletni projekt uspešen, smo spremenili glavo, nismo spremenili noge, smo užalili naročnika, nismo plačali čistilke, smo plačali programerja. K sreči analitika ni lagala, karte so se prodale in ljudje so šli plesat na koncert, direktor je rezultate predstavil v tujini. Zaradi nje. Res k sreči. Dobro, da jo imamo. Tako je v službi.
UX pa ni samo to. Ni zgolj orodje za razvoj spletnih projektov. Je tudi starodavna razvada, da nam stvari, če se jih gremo, dogajajo ali nam ne dogajajo. Sprostijo endorfine ali jih ne, naplavijo adrenalin ali pa ne, nas drajvajo ali pa pustijo ravnodušne. Kaj je torej tisto, zaradi česar od navdušenja kričimo, se mrščimo od gneva, kdo od nas pa o tem začne pisati blog? Te atome bi bilo torej fino identificirati, čeprav so lahko osebni in za vsakogar od nas različni. Ugotoviti, kaj so sestavine doživetja ... za karkoli. Za komad, prosti pad, koncert, hišo, potovanje, deželo, osebo, za kulturno inštitucijo, katere poslanstvo je, da doživetja ustvarja.
Recimo tukajle ena niti ne znamenitost. Otok.
Na prvi pogled kot vsak otok. Dobrodošli. Avto bi radi? Črn ali bel? Izvolite ključ. Parkirani so takoj za izhodom iz letališča, pod črko C. Ne, ne hodimo gledat, ali je poškodovan, gostom zaupamo.
Odpelješ se v izobilje vidnih sporočil. Neverjetno, kot bi kdo smernice UX napisal za vse! Za zemljo, vodo, ogenj, zrak. Potem pa še za hiše, znake, črke, hrano in ljudi.
Hribi so črni, simetrični, okrogli in debeli; vulkani enakomerno razporejeni, majhni, pravilni, že ugasnjeni. Kamni okrogli črni, na črni mivki. Rastja malo, saj je vsa voda slana – vse tropsko zeleno. Valovi v ravnih črtah iz dveh možnih smeri. Prelomijo se na določeni točki. Veter piha vsak dan. Oblaki pravilni mali kumulusi, štirje na dan. Heh, mogoče je bila pa to samo sreča.
Civilizirani del infrastrukture po navadi destruktivno deluje na sistem, ampak tukaj ne. Hiše enaki beli kubusi, majhni. Velike hiše niso dovoljene. Hoteli tudi ne. Ceste črne, samo ena črta na sredini, bankine s črnim peskom. Usmerjevalne in označevalne table bele s primarno (sekundarne ni) helvetično tipografijo. Avtomobili beli, izjemoma črni. Majhni. Zunanjega oglaševanja – ni. Barvna lestvica obsega belo barvo.
Tudi ljudje so po priročniku. Veliko priseljencev od vsepovsod. Kar pomeni, da otočani relativno slabo govorijo špansko, zato pa dobro angleško. Ker so vsi pripadniki marginalnih skupin, so vsi prijazni. Turistov je malo, predvsem pa je malo angleških upokojencev, ki bi tu preživljali cenejšo jesen življenja, posledica so precej dobre in ne prepoceni restavracije. Ribe so sveže. Meso je krvavo. Gin-tonik, standardni test pivske kulture v globalnih analizah, naredijo tako, da v kozarec natakajo gin toliko časa, da gost z roko odločno pokaže, da zadostuje. Ledene kocke so v obliki skal. Preostanek volumna napolnijo s tonikom. Isti sistem povsod, v neprijavljeni beznici in elegantnem razgledišču na špički gore.
Ljudje živijo in se oblačijo športno in sproščeno. V roki surf in na obrazu debel nanos bele sončne kreme. Poslovno okolje je predvidljivo, obsega izposojo športne opreme, učenje njene uporabe in gostinstvo. Najti dobro in še neuporabljeno ime za surf šolo – nemogoče.
Kako so se dogovorili z vetrom in valovi, ne vem. Ene stvari so sreča. Za vse drugo je poskrbel en človek. César Manrique. Arhitekt, lobist, politik, umetnik, strateg. Karizmatičen aktivist, za časa življenja analitik, motivator in dokumentarist vsega, kar se je na otoku zgodilo. Težko bi umrl drugače kot v nepojasnjeni prometni nesreči. Njegov Lanzarote je majhen in očitno je v majhnih okoljih mogoče ustvariti klimo, ki je kolektivna. In pripadnost kolektivni klimi naredi več kot kakršnakoli regulativa. Poleg tega mu je uspelo svoje odločitve povzeti v peščico najpreprostejših pravil, ki jih razume slehernik. V smislu – naš kraj bomo pustili preprost in lep, vanj bomo povabili zelo malo gostov, ti se bodo imeli dobro in se bodo vračali; žal ne bomo zanimivi za tuje vlagatelje, a ker ne bomo izčrpavali svojih virov, se lahko tako obnašamo v nedogled. Ugibam, seveda. A samo z ustnim izročilom zastavljeni načrt deluje od 70. let. Brez enega letaka na turističnem uradu, brez nacionalne strategije, brez tabel z logotipom, da je projekt sofinancirala Evropska unija, brez poročila o doseženih rezultatih, brez opozoril, da se projekt izteče ob koncu perspektive.
Za konec se vračam k bistvu, torej k gin-toniku.
Naročim ga še v štirih naših, domačih lokalih. V bifeju nove planiške velikanke mi kot nadomestek ponudijo toplo kokto, saj je crknil hladilnik in tujih pijač ne držijo. V Ljubljani se težko odločim (pa tudi komaj plačam) med 32 blagovnimi znamkami gina, ki jih na bregu reke z laboratorijsko natančnostjo odmerja poznavalski gostilničar. V zimskem Portorožu sicer odgrnem vse polivinile na rivi, brez uspeha. Najboljši gin-tonik na svetu (niti ne pretiravam, sploh če vštejem razgled in scenografijo iz tekočega dušika) zrihta Tomaž na griču sredi Vipavske doline. V glavnem, če govorimo o turizmu, saj imamo vse.
Ampak kaj, če ni finta, da imaš vse, ampak da se za nekaj odločiš?
____
Zarja Vintar je oblikovalka in kreativna direktorica oblikovalskega studia Kofein dizajn, tokrat navdušena nad gin-tonikom.
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost - kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
Matej Povše je fotograf in multimedijski ustvarjalec.
Po dosjeju kreativnih blogov lahko brskate TUKAJ.
