Tiskane izdaje
Kar koli mi roji po glavi je klobasanje. O tem in onem. Perverznih naročnikih, neumnih javnih sredstvih, nemogočih pričakovanjih in zgrešenih sistemih. Klobasanje o ignoranci drugih ter o lastnem večvrednostnem kompleksu in pomilovanju vred. O iskanju humorja v globinah brez svetlobe, vrnitvi na drevesa, v jame in na količke. V neposredno surovost, brutalnost nagona ali pa v prostor in čas, ki se še ni ukrivil.
Klobasanje o tem, kaj je človek in zakaj se je kot vrsta tako težko sprejeti. In komu je sploh mar za to. Koga v resnici briga. Utopiste, ki se borijo za preživetje, ko jim kreativno računovodstvo nalaga račune, medtem ko pred ogledalom zrejo v neizpolnjene želje. V obliki letalskih kart, dobrih čeveljev, retina zaslona ali da bi vsaj internet delal in centralna dala več od sebe. Klobasanje o iskrivosti, ki te prevzame ob jezdenju na valu motivacije, verjetja, prepričanja v to, da je vesolju mar zate. Da šteješ, da premikaš na bolje, da si pomembna, da lahko! Seveda lahko, vse lahko in to mislim prekleto resno.
A komu se dokazovati, za koga spreminjati svet? Čemu? Otožnost se polasti telesa, čakamo, da se prikaže okno, ki je portal v jasnino. Širjavo. Nobenega hlastanja, občutka zamujenega, čeprav ni ničesar, je vse tam. Povsod ena sama katarza. Še več svobode, v kateri se borba spreminja v srečo, strah v zaupanje in sanje v čarovnijo. Tranzicija še traja.
Pripadati, služiti, se naučiti ljubiti. Lastno, naučeno, pridobljeno. Slepo, premišljeno, intuitivno, srčno. Vem, da nič ne vem. Klobasanje. In katere tri fine stvari so se ti danes pripetile, si jih zaznala, jih vtisnila v spomin? Morda:
1. se je vrnila disciplina jutranjega obreda,
2. je ljubezen mojega življenja poleg mene vsak trohec dneva in skrbi ga zame,
3. je zelenjavna mineštra za večerjo res slastna.
Klobasanje, ki ga je polno, ko je človek zdrav in preskrbljen. Tistega šibkega, ranjenega, bolnega, revnega ali zgolj stisnjenega v kot itak nihče ne sliši. Čas zahteva junake, zanemarja poezijo, ne razume globočin raka, ne samomora, ne srčnih kapi (množina!) prijateljev iz generacije. Čisto blizu so mi spet prišli, da me opomnijo, zakaj ambicije utrujajo, zakaj se samoumevnosti ne vračajo in zakaj je predajanje svojega znanja in verjetij mladim najbrž največ, kar lahko storim za ta svet. Tu me poboža Mestni inkubator Mladih zmajev, ki ga pomagam soustvarjati. Kot če bi bil reality show brez televizije in tekmovanja, takšen projekt je.
Počni samo to, kar je vredno. Tisto, kar je true. No bullshit, kot pravi mojster Matej Feguš. No bullshit je tudi eno od načel projekta Goodbiz, ki prevaja jezike med podjetji, ki jim je mar ustvarjati pozitivne družbene in okoljske učinke ter finančnimi mehanizmi, ki jih potrebuje svet, da bi prvim uspelo. Jezike med sektorji, disciplinami, modeli, sistemi, generacijami. Brezkompromisno, z mnogo potrpežljivosti, zagnanosti, odprtosti. Goodbiz trasira pot. Tam sem pretekli teden predavala tudi o floskulasti poeziji sloganov. Koliko klobasanja je v sloganih, ajme!
In ker čutim svoj bullshit, prav zdajle, prav močno, je bolje, da preneham. Zaenkrat nimam več kaj povedati. Slutim, da se začenja nov krog tihote. Petletna refleksija, uvid vsega na novo. Nič ni na svojem mestu. Zatorej, ajde, se vidimo, srečnega in zdravega!
P.S.: Tako se poje par klobas. Sori za ukraden čas.
Tadeja Bučar je komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost - kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
* Marko Brumen, po izobrazbi ekonomist in kulturni manager, v prostem času pa zaljubljenec v festivale.
Po dosjeju kreativnih blogov lahko brskate TUKAJ.
