Tiskane izdaje
Zanimivo, kako so stare modrosti vedno resnične. Pregovori so sveti, samo pomislite, koliko časa so nastajali, da še vedno veljajo. Tudi če se odločimo, da jih bomo kršili, njihov pomen boleče občutimo na svoji koži. Kršenje pravil je v našem svetu sicer zelo dobrodošlo, a če prideš na svet s priimkom Žakelj, je najbolje, da jih kršiš čim manj, sicer poslušaš pregovore na svoj račun še od drugih. Nekaj časa sem potreboval, da sem to spoznal, potem pa sem ponotranjil dvanajst zapovedi:
Prodajati mačka v žaklju.
Nenehno je treba delati presežke. Če s projektom ne presežem prejšnjega, sem nadvse razočaran. Res ne morem prodajati mačka v žaklju, čeprav vidim, da je to večkrat ustaljena praksa, vendar k sreči ni del mene.
Se brani kakor maček v žaklju.
Verjamem v to, kar delam, zato sem pripravljen brcati in praskati, čeprav tako izgubim kakšno bitko. Delo jemljem povsem osebno − če nekaj naredim, to postane in ostane del mene. Veselje, razočaranje, jeza, frustracije in navdušenje so velik del mojega delovnika ter edina definicija profesionalnosti.
Kadar je žakelj poln, se razveže.
Imam precej težav, ker nikoli nisem popolnoma zadovoljen. Vedno opazim še kako podrobnost, ki bi jo lahko izpopolnil, ali pa končno izvedbo, pri kateri bi lahko sodeloval z boljšim tiskarjem, izbral boljši papir, tudi če na to ne morem vplivati. Vedno, kadar se razpustim, je konec. Živimo v svetu, v katerem si dober le toliko, kolikor je dober zadnji projekt.
Prazen žakelj ne stoji pokonci.
Delati brez plačila je najtežje. Še posebno težko je delati za nekoga, ki ti je dolžan in še vedno pošilja naročila, teh pa zaradi različnih vzrokov ne morem zavrniti. Umaknite se od takih. Tudi če ocenite, da gre za višji cilj, boste porabili prav toliko časa kot za delo, ki je plačano. Verjetno še več, ker vzrok, zakaj se za neki projekt odločite, je vedno tudi končni rezultat, ki naj bi bil še boljši. Pri tem se držim načela, da je poslanstvo oblikovalcev delati zastonj projekte le, kadar imajo visoko družbeno poslanstvo ali pa so kulturne narave. Ti projekti si zaslužijo boljšo in vidnejšo rešitev, ki si je sicer ne morejo privoščiti. Dobro oblikovani projekti tako dosežejo večjo publiko.
Držati žakelj.
Uživam v timskem delu naše male 3,5-članske ekipe. Nekako nam uspe, da vsi razvijamo svoje sposobnosti in projekte ter smo hkrati krivi in odgovorni za vse, kar nastane. Drug do drugega smo spoštljivi, imamo odprt dialog in si pomagamo.
Tisti, ki žakelj drži, je prav toliko kriv kot tisti, ki ga polni.
Naročnik je vedno del delovnega tima. Vedno imam težave z raznimi »piči« in podobnimi ureditvami, ki mi povedo samo to, da morebitni naročnik noče biti del tima. Zanj ideje rastejo na drevesu, kar pomeni, da si lahko vzame prav tisto, ki mu je najbolj všeč. Seveda šele potem ugotavlja, kako je ta ideja kisla. Če bi hotel dobro rešitev, bi na podlagi referenc izbral nekoga, s katerim bo delal na skupni ideji. Navsezadnje, če nimaš pristnega stika z naročnikom, je velika verjetnost, da bo šlo vse narobe.
Dati koga v žakelj.
Zmage so sladke, o tem ni dvoma. Še slajše so, kadar jih lahko proslaviš. Kadar se ob delu zabavamo, vemo, da smo na dobri poti in najlepše je ob končni rešitvi ugotoviti, da smo samo še izboljšali svoja izhodišča.
Drugega ni posoditi kakor star žakelj.
Najlažje se je naučiti kaj novega, ko poleg vsega razvijaš še svoje blagovne znamke. Znanje in vztrajnost, ki ju tako pridobiš, se ne moreta z ničimer primerjati. Vsak oblikovalski studio bi moral razvijati svoje produkte in sveže znanje širiti med naročnike.
Jemati iz skupnega žaklja.
Ni vse samoumevno in še zdaleč ni lahko. Treba je verjeti, da bodo zmagali samo pridni in delovni, ne pa tisti, ki prodajajo delo drugih.
Ko je bil žakelj prazen, sta šla narazen.
Ne gre vedno vse po načrtu, življenje preprosto ni tako. Občasno se zaveš drugačnih vizij, ki jih ne razumejo vsi. Mogoče si zato v prednosti pred drugimi in rineš z glavo skozi zid. Čeprav želiš najbolje, ugotoviš, da so naročnikova ušesa za zdaj še gluha. Takrat je najbolje zapreti vrata, kajti le tako se bodo odprla druga.
Žakelj brez dna.
Ne vem, zakaj, a nikoli mi ni bilo težko ustvarjati idej. Vedno se držim načela, da je treba idejo čim prej uporabiti, saj sicer hitro zastara ali jo udejanji kdo drug.
Spadati v isti žakelj.
Vsi mi prihajamo iz presenetljive dežele, v kateri je veliko ljudi z neverjetno uspešnimi zgodbami na vseh področjih, od športnih do poslovnih. To dejstvo nekateri nenehno izpodbijajo, zato se ga je treba začeti načrtno zavedati. Če bomo podpirali dobre stvari in priporočali drug drugega, bomo najhitreje izboljšali ta naš skupni žakelj.
Gregor Žakelj je art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije - RRA LUR.
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
