Tiskane izdaje
Prvi šok je mimo, prve reakcije prav tako in v soočanju s prihodi ljudi iz kriznih žarišč prihajamo v daljše obdobje interakcij, iz katerih se bo razvila realnost novih odnosov. Ko sem opazoval svoje lastno spreminjanje tekom prizadetega spremljanja dogajanja, sem se kaj kmalu zavedel, da sem iz opazovalca postal tudi opazovanec. Ko sem poslušal načrte za nastanitev prve, druge in ne vem še katere faze, sem pomislil, da je nastanitev res nekaj, kar nikakor ne bi smelo biti problem za to okolje.
Četudi država verjetno nima čez noč dostopnih nastanitev v takšnem obsegu, verjamem, da ima mehanizme, s katerimi se lahko loti te problematike in jo v doglednem času tudi primerno (začasno) reši. No, priznam, tista ideja o šotorih v pozni jeseni me je sicer prestrašila, da morda kdo to resno misli, a če odmislim birokratske ovire in pomislim na vsa prazna stanovanja in hiše, zapuščene poslovne prostore, ne nazadnje industrijske objekte (kamor so se naselila danes tako opevana kultna loft stanovanja, obveza vsakega drugega filma), nastanitvenih kapacitet res ne manjka. V zadnjem času zaprta veleposlaništva so sicer sila mikavne lokacije, a bolj kot to, kažejo na obstoječe tendence, po katerih na političnem in gospodarskem področju ni videti nič, kar bi vsaj malo spominjalo na pritisk za vstop v Slovenijo.
Ob tem sicer obstaja mikavna možnost, da bi prav begunci z znatnimi potrebami po novih bivališčih, delovnih mestih in ostali infrastrukturi postali rešitev slovenskega jokajočega gradbeništva. Prav čudovita je misel, da bi lahko nekdo, ki je oropan vsega fizičnega, vse materialne lastnine, s seboj nosil toliko potenciala, da bi lahko premaknil takšno glomazno kolesje kot je gradbeniško. A odkrito me skrbi, ali bi Slovenija sploh uspela pritegniti toliko ljudi, da bi se kaj takšnega lahko zgodilo?! Si želi v Slovenijo toliko ljudi, da bi lahko spet gradili stanovanjske bloke, stolpnice, vrstne hiše ...?
Dejstvo je, da standard, ki ga živimo, pušča za seboj kar znatne količine stavbnega fonda, ki je neizkoriščen. Prva reakcija, da bi o »začasnih« nastanitvah za potrebe beguncev imeli kaj pametnega za povedati arhitekti v smislu oblikovanja inovativnih bivalnih enot, se je razblinila ob pomisleku, da sem pravzaprav fokus obrnil v napačno smer. Kajti ne samo, da je razpoložljivih prostorov za trenutne hipne potrebe dovolj, to je dejansko stanje v splošnem, le da ga morda ob odsotnosti zunanjega impulza niti nismo prepoznali na domačem dvorišču. Upoštevajmo v najboljšem primeru zmerno nataliteto, standard, ki se ne dviguje nekam v nebo in stanje razpoložljivega kapitala preteklih generacij. Ob vsem tem se mi dozdeva, da bi arhitekti še kako potrebovali nov fokus. Novogradnje v takšni situaciji morda postajajo eksotika, največ, s čimer bomo operirali, so prenove, adaptacije. No, pa saj to je trajnostno naravnano.
Pred časom sem zapisal, da bi lahko le kakšna totalna čistka, vojna bistveno spremenila pozicijo arhitektov v družbi. A morda jo lahko že soočenje z nastalo situacijo migracij. Ne da bi se kreativni poklici ravno zavedali tega, se mi zdi, da jim je kreativnost sama pred časom ušla iz varnega pristana arhitekturne, oblikovalske in sorodnih strok. Pravzaprav v času, ko se o kreativnosti govori toliko, kot še nikoli prej, ima ta vedno manj opravka neposredno z omenjenimi strokami, ravno nasprotno, v teh krogih najdemo neprimerno več črednega nagona, kot v okoljih sodobnega projektnega dela, startupih ipd. V okoljih, kjer je spremenljivka časovne, finančne in organizacijske negotovosti vpisana v genetski zapis in živeta vsak trenutek.
Na drugi strani iz izkušenj vem, da premorejo »klasični« kreativni poklici v svojem drilu tudi odlične lekcije iz abstraktnega konceptualnega razmišljanja. A usmeritev teh sposobnosti bi lahko iz sanj o novogradnjah velikih projektov ali začasnih bivališč premaknili drugam, v vprašanje, kaj početi, da bi sploh bili v aktivnem pogonu. Takšni razmisleki rojevajo pobude, kot so Refugees welcome, Workeer in Refugees work, ki jim kmalu sledi slovenska platforma rojena iz sorodnih hotenj. Kajti nastanitev je najbolj elementarna zadeva, naseliti kakršen koli objekt z aktivnostmi, ki dajejo življenju vsakodneven smisel, to je težja naloga. In ne samo v trenutni preseljenski situaciji, v splošnem velja nekaj sorodnega. In poklici, ki v svojem bistvu lahko igrajo na življenjsko širino, bi lahko dali nastavke za tovrstne vsebine. Brez Adobea in gradbenega dovoljenja.
Andrej Mercina je arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost - kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar
* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG
* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije - RRA LUR
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec
* Ana Osredkar, soustanoviteljica zavoda Servis8, business development manager po poklicu in service designer po srcu
