Tiskane izdaje
Safari je najnovejši dokumetarni film avstrijskega režiserja Ulricha Seidla. Verjetno sem v množici navdušencev nad njegovo filmografijo, nad njegovo estetsko dovršenostjo, kjer slika res govori. Ampak res. In zgodba je prepuščena samim akterjem dokumenta. Filmskega dokumenta, ki nam prikazuje mikrozgodbo nekdaj samooklicanega velikega naroda.
To je zgodba o Evropejcih (nemško govoreče države), ki se jim hormon sreče poviša ob pritisku na sprožilec lovske puške in ob poziranju ob svojem ulovu, žirafi. Res je veliko ogledalo, v katerem se lahko vidimo.
Avtorja Urlicha ne vidimo, lahko pa ga začutimo preko njemu lastne dovršenosti filmske slike. Ta kompozicija, ki je tako zelo prepletena s fotografsko. Ta kompozicija filmske slike, ki bi lahko vsaka zase bila fotografija na steni galerije. Momentum. Z res kirurško natačno postavitvijo kamere nam pričara neko vrsto linij, ki ne potrebujejo dodatnih razlag, brez opisnih besed. To je moč slike/fotografije, kar sem že poudarjal v prejšnjih blogih. Ko niso potrebne nobene dodatne obrazložitve. Še posebej ne kritikov, ki včasih s svojim besediščem, ob morebitni javni predstavitvi ali razstavi raznovrstnih avtorjev, dodajo, predvsem pa sugerirajo gledalcu, kaj je avtor domnevno mislil ob ustvarjanju. To je zame podcenjevanje intelekta gledalca in sposobnosti njegovega razumevanja zapisa s svetlobo. Torej fotografije ne prevajajo v pisno obliko, temveč v svoj jezik.
Mogoče ne razumem njihove vloge, mogoče ne razumem njihove pomembnosti in zato zadržanost. Sem pa včasih presenečen, kaj vse naj bi kot avtor ob ustvarjanju zaznal, videl in kaj vse sem imel v mislih, ko sem to ustvarjal. Vedno znova sem presenčen nad vsebino spremnih besedil, kaj vse se v meni dogaja, le da sam tega ne vem.
Ulrich nas postavi pred projekcijsko platno in nam pusti, da si njegov filmski jezik sami podzavestno prevajamo. Potreben ni noben dodatni miselni napor, nobeno predznanje. Treba se je samo prepustiti. In po koncu tudi izpustiti iz oprijema, ki nas drži zaradi celotne zgodbe oziroma več njih.
Brez dodanega dolgega zapisa kustosa je tudi razstava, na kateri sodelujem na fotografskem festivalu Format v Veliki Britaniji. Zgolj kratek stavek z nekaj dejstvi. Preostalo je prepuščeno gledalcu. Je velika soba nekdanje tovarne. Stene niso galerijsko urejene. Obešene fotografije prikazujejo pred konflikti bežeče ljudi. Zvočna krajina poskrbi za »doživljajski« ogled. Na majhnem ekranu se predvaja video s pristnim zvokom dogajanja. Prelet helikopterja nad množico v spremstvu policije. Poleg je na steno narisan zemljevid tako imenovane balkanske poti. Vse drugo so tihe fotografije. Več njih. Različni avtorji. Vse je prepuščeno gledalčevemu dojemanju ter njegovemu razumevanju sveta in družbe. In tako mu preostane prvinsko branje fotografij. V svojem jeziku, brez prevajalčevega, kustosovega ali kritiškega pogleda. Najbolj pristno. Najbolj osebno.
Matej Povše je fotograf in multimedijski ustvarjalec.
***
Kreativni blogi
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost - kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
* Marko Brumen, po izobrazbi ekonomist in kulturni manager, v prostem času pa zaljubljenec v festivale.
* Tadeja Bučar je komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
