Krivi, ker kupujemo

Obsesivno potrošništvo je na tako slabem glasu, da si redkokdo upa razmišljati o užitku, ki spremlja to početje.

Objavljeno
04. december 2015 11.35
Jela Krečič
Jela Krečič

Pred kratkim smo lahko poslušali, kako so ljudje v Sloveniji po zgledu Američanov konec prejšnjega tedna napadli trgovine, ki so jim ponujale mikavne popuste. Izvedeli smo, kar sicer vemo že vseskozi, da predbožični in prednovoletni čas vselej zaznamuje nakupovalna evforija in da v tem obdobju nekateri trgovci pridelajo več kot polovico letnega dobička.

Nagnjenje k zapravljanju v tem obdobju morda ne govori le o tem, kako pomembni so nam prazniki in osrečevanje naših bližnjih z darili, ampak predvsem, da je nakupovanje praznik že sam po sebi − praznik, v imenu katerega so ljudje pripravljeni ure čakati v prometnih zamaških, v trgovini pa hoditi drug čez drugega in se − v skrajnih primerih − za priljubljeni objekt tudi stepsti.

Za vnemo pri nakupovanju reči, ki jih potrebujemo, in množice tistih, ki jih ne bomo nikoli potrebovali, ne potrebujemo nobenega pametnega razloga, nobene utemeljitve. Konec koncev s tem podpiramo gospodarstvo, odpiramo delovna mesta, gradimo kapitalizem, s svojim zapravljanjem pomirjamo razdražljive svetovne trge. Nakupovanje je naposled patriotsko dejanje. 

Poleg družbene in politične dimenzije nakupovanja je tu tudi bolj subjektivna. V aktu nakupa se še tako banalni objekt prodaja kot natanko tisto, kar bo zadovoljilo našo željo. Potrošništvo je prav dokaz, da gola potreba po hrani, obleki, digitalnih aparatih itd. ne obstaja, ampak se k njej vselej prikrade še želja. Njena logika pa je − kot uči Jacques Lacan − ta, da je po definiciji nič ne more zadovoljiti, da je njena glavna skrb, da ohranja samo sebe živo in nenasitno. Subjekt kot subjekt želje je tako idealen potrošnik, ki se bo vselej vračal po nove in nove proizvode na trgu. Vsak produkt se predstavlja kot ultimativen, edinstven, ki nas bo naposled potešil, vsak trgovec računa na prav to utvaro, ki pa obenem zagotavlja, da se bo potrošnik tudi vselej znova vrnil po novo dozo zaslepitve.

Verjetno ne obstaja veliko ljudi, ki bi se eksplicitno ponašali s svojo slastjo po potrošništvu, če nič drugega, v vseh vlada vsaj minimalna zavest o tem, kako se z vsakim nakupom zapletemo v igre prevare, saj zmeraj kupujemo nekaj, česar kupljeni objekt nima.

Obsesivno potrošništvo, tako značilno za prejšnje in trenutno stoletje, je na tako slabem glasu, da si redkokdo upa razmišljati o užitku, ki spremlja to početje. Navadno se zadovoljimo z ad hoc povzetki lacanovske psihoanalize o zagonetnem ustroju subjekta želje, medtem ko ni iskrene analize, zakaj del sveta tako rad nakupuje, medtem ko si drugi del, ki si tega ne more privoščiti, to želi početi.

In tu si je treba priznati, da je najlepša plat potrošništva tista, ki je sicer deležna največjih kritik. Ženske v depresiji na primer nič ne odreši tako kot sprehod mimo izložb in ogledovanje nove mode. Objekti, ki nam jih ponujajo trgovci, prinašajo odrešujočo odtujitev človeka od samega sebe. V aktu izbora objekta (tudi ali še posebej če gre za kakšno nedrago malenkost) se subjekt odcepi od bremena svoje eksistence. Ni se mu več treba ukvarjati s svojimi bolečinami, z izvorom svojega trpljenja, z vsemi pomembnimi in nepomembnimi vprašanji sodobnega sveta. V tem aktu je zreduciran na člen v blagovni menjavi. Neosebnost denarja, v zameno za katerega dobi neki predmet, izniči hierarhije in stigme, ki jih na človeka odtisne bivanje v določeni družbi.

O svojevrstni odrešitvi, ki jo prinaša institucija trgovine, tudi če tam le pasemo poglede, kot rečeno, ni popularno govoriti. Večina ljudi, ki zasluti svoje veselje ob predajanju potrošništvu, ima zato velik občutek krivde. Ta krivda je povezana z zavedanjem, da − kot pravi Marx − za vsako transakcijo ležijo izkoriščevalska razmerja in družbene krivice. Precej korporacij zato obljublja, da delček vrednosti proizvoda namenja v dobrodelne namene prav zato, da bi nas odrešile krivde in nakup utemeljile kot človekoljubno dejanje.

A prav ta manever je veliko bolj lažen kot čisti užitek v potrošništvu. Na problematičen ustroj našega ekonomskega sistema lahko pogledamo kritično in ga kritično analiziramo, če znamo videti tudi tisto, zaradi česar vznemirja in drži milijone ljudi po svetu. Samo poštena analiza našega užitka v potrošništvu nas lahko opremi z razumno obsodbo tega sistema. Seveda pa nam lahko prav takšna analiza pokaže, da se čez vse krivice, povezane s potrošništvom, morda radi pritožujemo samo zato, da bi jedro našega užitka v njem ostalo neokrnjeno.