Tiskane izdaje
Rezultati zadnja Delove ankete ne bi smeli biti presenetljivi, saj je že dlje časa jasno, kako izrazito nenaklonjeno je slovensko javno mnenje do grških težav; kaj težav, tragedije.
A skoraj plebiscitarna večina, ki jo odraža nikakor ne le »gola statistika«, je kljub vsemu šokantna. 72 odstotkov vprašanih je na vprašanje »Če bi odločali na referendumu, bi odobrili paket finančne pomoči Grčiji v višini 80 milijard evrov?« odgovorilo negativno. Veliko več anketirancev podpira politiko Nemčije kot pa Sirize, grške vladajoče stranke, ki jo sodeč po naši anketi podpira le vsak deseti Slovenec. Več kot polovica vprašanih se zavzema za vrnitev grškega v celoti. Tudi delovanje slovenske vlade, ki se je tako agresivno postavila na stran posojilodajalcev, vprašani ocenjujejo za pravilno. Odpis grških dolgov je sprejemljiv le za nekaj več kot petino anketirancev.
Zdi se, da Slovenija še nikoli po osamosvojitvenem plebiscitu ni bila tako enotna glede pomembnega (ne le) političnega vprašanja in da delovanje (in obnašanje) oblasti še nikoli ni bilo tako blizu večinskemu javnemu mnenju.
Politiki in mediji so Grčijo in Grke demonizirali in jim ukradli človečnost − in to brez kakršne koli (samo)refleksije.
Populistična, ksenofobna in rasistična retorika s položaja absolutnega udobja je poskrbela za »unifikacijo« narodnega telesa in duha, ki se vse bolj izraža tudi v sovražnem govoru, že skoraj prevladujočem diskurzu. Grčija je postal nekdo, ki si ga, ležečega na tleh, »upajo« brcati tudi največje mevže, katerih trdno jedro predstavljajo anonimni komentatorji na medmrežnih forumih, te proste paše temne plati človeškega meseca, ki jim je uradna slovenska politika v zadnjih tednih s svojim janičarstvom in srhljivo kratkovidnostjo podarila absolutno legitimnost.
Strah me je.
Humanizem, kolikor ga je še bilo prilepljenega na želodčne stene, je izginil. Odplaknilo ga je neznanje. Odplaknila ga je ideologija. Odplaknile so ga parole o lenih in goljufivih Grkih, ki nimajo nikakršne realne podlage. Odplaknile so ga parole o bogatih grških upokojencih. Odplaknile so ga parole o potrošenem denarju, ki smo ga »dali« Grkom, a od te samooklicane pomoči so Grki dejansko prejeli le drobiž, velik del pa se je zlil v nemške in francoske banke, program »reševanja« Grčije pa je državo, ki smo ji veliko bliže, kot se nam zdi, opustošil in jo pahnil čez rob tretjega sveta. A humanitarna kriza − usode milijonov ljudi − (večinskega) slovenskega javnega mnenja ne zanima.
Smo Mi. In so oni.
Tako se začenjajo tragedije.
