Tiskane izdaje
V četrtek, ko je antično sirsko mesto Palmira padlo v roke pripadnikov Islamske države, mi je tamkajšnji aktivist, ki se je v spopadih za mesto znašel med dvema ognjema, dejal, da zdaj ni čas, ko bi nas moralo skrbeti za ruševine. »Zdaj je čas, ko nas mora skrbeti za ljudi. Za človeška življenja,« je dodal Sirec, ki se profesionalno ukvarja s skrbjo za arheološke ostanke rimskega mesta, sicer svetovne dediščine pod zaščito Unesca.
Kmalu po prihodu borcev skrajne sunitske milice v sirski »puščavski biser« so islamisti krenili na svoj morilski pohod, ki bi ga sirske vladne sile − ali pa koalicijski bombniki − lahko preprečile, a tega zaradi (ne)znanih razlogov niso storile. Do danes je bilo po poročilih iz Palmire ubitih okoli petsto civilistov. V Palmiri se serijsko izvajajo zunajsodni poboji, stalna praksa sunitskih skrajnežev in stalna praksa režima Bašarja al Asada, ki je v zadnjih mesecih doživel nekaj zaporednih vojaških porazov.
Kljub zločinom, ki se dogajajo v Palmiri, in kljub dolgoletnemu trpljenju sirskega prebivalstva smo bili v zadnjih dneh bolj ali manj le priča globalni zaskrbljenosti za usodo prelepo ohranjenih ostalin Rimskega cesarstva.
Vse lepo in prav: skrb je absolutno upravičena. Islamska država ruši vse pred seboj in že skoraj ritualno razbija zgodovinske (o)pomnike iz predislamskega časa. To je celo del njene vojaško-ideološke doktrine. Palmira je del genskega zapisa človeške zgodovine. Tako kot egiptovske piramide, španske jamske slikarije ali inkovske grobnice v Južni Ameriki. Neprecenljivo bogastvo človeškosti si zasluži popolno skrb in varnost. Tako kot si jo je, denimo, na dan padca Bagdada v roke ameriških okupacijskih sil v prvih dneh aprila 2003 zaslužil Iraški nacionalni muzej. A ameriški vojaki so raje kot zgodovino zavarovali − prihodnost. Iraško ministrstvo za nafto. Nevarovani muzej, ki so ga ponovno odprli šele letos, je bil v nekaj urah izropan, opustošen, uničen. V to sem se v tistih kaotičnih dneh, ko je že bilo mogoče čutiti tisto, čemur smo v Iraku in Siriji priča v zadnjih letih, prepričal na lastne oči.
Toda! Ali so antične ruševine pomembnejše od človeških življenj? Je trpljenje sirske družine mogoče na hierarhični lestvici nujnosti »zaščite« mogoče postaviti za antično gledališče? Bi mati med bombardiranjem s svojim telesom zaščitila svojega otroka ali ... amforo? To je edino, kar je pomembno. Edino!
Ali kot je v ponedeljkovem Guardianu zapisal Hasan Hasan, bližnjevzhodni analitik in soavtor knjige Isis: Inside the Army of Terror: »Za številne Sirce je bil glavni dogodek prejšnjega tedna, ko je IS zasedla zapor v Tadmur, enega najbolj zloglasnih zaporov Asadovega režima. Neproporcionalno velika pozornost, ki so je bile v primerjavi s človeško tragedijo deležne antične ruševine, je mnoge zmotila. Če bo Islamska država dejansko razstrelila antične ruševine, se bo to zgodilo predvsem zaradi te hipokrizije.«
