Tiskane izdaje
Kot običajno sem zagnal računalnik, se novinarsko-uredniško jutranje pomiril s hitropoteznim pregledom stanja v državi in svetu in elektronske pošte, nato pa se posvetil vonju, otipavanju in vsebini papirnatih strani. Ali imam dovolj časa, da preberem vse? Seveda ne, vse me niti ne zanima. V vsakem primeru pa temeljito prelistam vsak časopis, berem pa selektivno.
Že od nekdaj velja, da je športno tematiko, sploh nogometno, posebno žlahtno prebirati v teh mesecih. Zakaj? Končane so tekmovalne sezone, odpira se tržišče z igralci, vzbujajo se pričakovanja pred novo sezono, vsi so na novo vznemirjeni, polni načrtov in ambicij. Dogajajo se prave drame, nekdo podpiše pogodbo življenja, drugemu vse skupaj pade v vodo tik pred zdajci. Časopisi na stari celini tekmujejo med seboj, kdo bo koga čim bolj ekskluzivno prodal v drug klub, še najbolj zanimivo pa je po opravljenem poslu prebrati vse o zakulisju posameznega prestopa, če so ga akterji seveda voljni razkriti. Zgodbe te prilimajo, da jutri hitiš v kiosk po novo branje o tem in onem, pa čeprav veš, da je gre tu in tam tudi za golo špekuliranje, zavajanje, ugibanje, izmišljanje. Toda če je vse skupaj dobro zapakirano in ima v sebi še zadostno dozo kredibilnosti, potem ni težko kupiti časopisa.
Neprecenljivi so bili že tisti dnevi ob šolskih počitnicah pri moji ljubi, nedavno preminuli teti v Bakru, kjer sem zjutraj najprej odhitel po SN, naslednji dve ali tri ure pa sem s prijatelji v krasnem poletnem jutru razpravljal o posameznih igralcih, kam da naj grejo in s kom naj igrajo. Vonj morja in borovcev, žgoče sonce, zavrela nogometna tržnica, druženje s prijatelji, to gre z rokov v roki vsako poletje.
Nič se ne spreminja niti pozneje na drugačnih počitnicah, v drugačni družbi, na drugih lokacijah. Pošljite me na Palma de Mallorco, Santorini, Capri ali v Antalyo. Zgodba je vedno ista: poiščem kiosk in vsako jutro ob espresu v bližnjem kafiču, ki se mu na podlagi bogatih izkušenj priklonim, listam po lokalnem in mednarodnem časopisju s poudarkom na športu. Jezik ni ovira, ko se bere nogomet, se razume vsaj 60 odstotkov teksta. Za vse ostalo se povpraša prepoznano simpatičnega sogovornika izza bližnje mizice ali pa kar natakarja. In tako spoznavam nove ljudi in se učim jezikov. Sicer malo po domače, a vendarle. Kakšen prenosnik ali tablica, neki!? Kdo bo iskal senco na zaslonu, kdo bo pazil na polito pijačo, kdo bo čistil pesek in kremice, kdo bo to prižigal, polnil, ugašal, iskal wi-fi, kdo bo živel v strah, da nekdo pljune to milo napravico, ...?
A razumete? Samo jaz in pravkar kupljeni časopis, kjer me nihče nikamor ne linka, ampak sam v mislih z dotičnim avtorjem razpravljam o vsebini članka. Ni nobenih ekspresnih skokov daleč stran z enim samcatim klikom. Tu po svoje obdelam zgodbo in jo morda potem še s kakšnim dodatkom ali čem zamolčanim v novi preobleki prodajam družbi zvečer ob pijači. To vedno dobro vžge, kakor bodo Partibrejkersi vedno vžgali s Kreni prema meni: »Kupuješ, prodaješ, oduzimaš i dodaješ.«
