Tiskane izdaje
Včasih vklopim avtoradio. Odločitev se skoraj vedno izkaže za slabo, če že ne življenjsko ogrožajočo, saj nenehno preklapljanje med postajami na zbranost pri vožnji vpliva izredno slabo. Ker je večje in pomembnejše režnje človeškega življenja tako težko nadzorovati, bi človek rad imel določeno besedo vsaj pri tem, ob kakšni zvočni kulisi se bo iz kraja A pripeljal v kraj B. In tako preklapljam. In včasih se zgodi, da naletim na kaj iz repertoarja nove slovenske glasbe, česar še nisem slišala. In se odločim dati priložnost. In odločitev se skoraj vedno izkaže za slabo. Največkrat namreč nimam najmanjšega pojma, o čem mi oseba z radia pravkar pripoveduje.
Tako sem skoraj prepričana, da mi je zadnjič uspelo naleteti na komad, katerega sporočilo je središčilo v metafori, da je »ljubezen lev, ki ga trgajo zveri« (?!). Ker mi po kratki analizi internetov ni uspelo ugotoviti, za kateri komad in izvajalca gre in kakšno je besedilo v resnici, še vedno lahko gojim vsaj trohico upanja, da sem slišala narobe.
Zgodba o globoki starosvetni zarezi, ki umetnost deli na visoko in nizko, načeloma pravi, da je visoka umetnost zapletena in od občinstva terja interpretativni napor, nizka pa služi našim nizkim strastem in nas pita s tistim, kar nam je že tako ali tako neposredno na razpolago. In če to razmišljanje vzdrži na tisoč primerih, na primeru slovenske pop glasbe prav klavrno propade. In to ne samo pri izdelkih kot-da-alternativcev, ki bi kljub intelektualni podhranjenosti radi dajali vtis duhovne aristokracije, temveč tudi pri najbolj osnovnih ljubezenskih pesmih za tri groše.
Tako na primer še vedno nimam pretirano jasne predstave, o čem, za vraga, sta pred leti na Eurosongu peli Maja Keuc in kasneje Tinkara Kovač, čeprav sem skoraj prepričana, da je imelo nekaj opraviti z ljubeznijo. Če bi malo, ampak res čisto malo pretiravali, bi lahko zaključili, da je včasih lažje razumeti sonete Nika Grafenauerja kot povprečen slovenski radijski hit. Morda nam je še največjo uslugo naredil Tomi Meglič, ki je sloviti Siddhartin Eboran zapel od zadnje črke do začetka in s tem poskrbel, da je bila nerazumljivost videti naklepna.
Od nekdaj sem verjela, da so šlagerji tista reč, ki se tradicionalno opira na eno ali dve preprosti čustvi in da je njihov namen iskanje najmanjšega skupnega imenovalca, ki omogoča, da se z njimi poistoveti vsako človeško bitje, ki ima srce. In da je prednost pop glasbe pred drugimi, čeprav morda bolj vzvišenimi oblikami umetnosti to, da ji ni nerodno. Le da za v nasprotju z drugimi južnoslovanskimi brati tekstopisci slovenskih šlagerjev iz meni nepoznanega razloga čutijo globoko zadrego pri tem, da bi kaj povedali naravnost. Morda zato v resni pijanosti tudi Slovenci skrivaj poslušajo narodnjake.
Glavna težava torej ni tam, kjer jo je pred meseci ugledalo ministrstvo za kulturo, ki se je odločilo iz narodne pesmarice pregnati vse, kar črpa iz tujega jezika, glavna težava je v tem, da slovenščina, ki jo marsikateri izvajalec v svojih komadih prav ljubeznivo neguje, ni zadostno opremljena s pomenom.
Pa ne bi rada pozivala k neumnosti in reproduciranju brizgalne brizge, niti k dobrim starim časom, ko so besedila za popevke še pisali pesniki. Samo k temu, da bi se vsak človek po tem, ko je komadu spisal tekst, zazrl globoko v svoje srce in se vprašal, ali vsaj sam ve, kaj je hotel povedati.
