Tiskane izdaje
Slovenija teče zadnji krog referendumske kampanje in dogodek, o katerem se je v zadnjem tednu največ govorilo, je bilo seveda soočenje na nacionalni televiziji. Tam se je zbralo 35 organizatorjev referendumskih kampanj, podporniki in nasprotniki zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pa so bili razdeljeni − oh, kako podalpsko − na levo in desno stran tribune.
Ja, lahko bi pisala o burleski, ki smo ji bili priča, se norčevala iz govorcev, izpostavljala nesmisle, kazala s prstom, podčrtovala laži. Pa ne bom. »Best of« posnetke so namreč skupaj vrgli že neki drugi liki. Prav tako ne bom govorila o tem, da bi bila najprimernejša glasbena podlaga za to soočenje zvok bendža. Ne bom niti izpostavila podobnosti z liki iz filma Deliverance, čeprav bi lahko. Bolj kot vse to me je namreč razjezilo dejstvo, ki je bilo vsem očem vidno, pa nihče ni govoril o njem.
Dejstvo, da se v vsej zgodovini korumpirane Slovenije ni zgodilo, da bi se v takšnem številu organizirali tisti, ki imajo dovolj kraj in nepoštenja, ki jih pred očmi vseh državljanov in državljank izvajajo bankirji, politiki in druga slovenska elita. Nikoli nismo tako prekleto enotno polarizirani stali pred bavčarji, zidarji, hildami, jakliči, vstavi po želji, ki so naši državi naredili precej več škode kot ljudje, ki si želijo le enakih pravic, kot jih imajo njihovi sodržavljani.
Nikoli v zgodovini samostojne Slovenije se ni zgodilo, da bi tako brez sramu linčali − prosto po Ježku − preklete pavijane, neandertalce, orangutane, ki so zavozili to državo. Ne, spoštovani Slovenec, draga Slovenka, ukvarjamo se s stvarmi, ki bi morale biti že urejene, medtem pa se nam vsi zgoraj našteti režijo v frise in ekrane, si manejo roke in si talajo petke, ker so rajo spet nategnili.
Nategnili so nas, ker se nam kakor zdi, da je naš glas pomemben in da odločamo. Nategnili so nas, ker so nas prepričali, da jih zanima, kaj menimo o neki temi. O neki temi, ki zanje pomeni le nabiranje političnih točk, za nas pa še več razdvajanja. Gledajo nas in si manejo roke. Ker smo butasti, da veste.
Zakaj kakšna od parlamentarnih strank ne da v glasovanje spremembe zakona o tajkunih? Spremembe zakona o kraji državnega denarja? Za takšen referendum, dragi sodržavljani, tudi meni ne bi bilo žal denarja. Opravimo naše državljanske dolžnosti pri odločanju o res pomembnih spremembah. O spremembah vrednot, na primer. O spreminjanju naše že zdavnaj zavožene morale.
Ker to, da se z leve na desno tribuno prepiramo o tem, ali bodo v primeru spremembe zakona naše hčerke preoblačili v fante in ali zaradi spremembe zakona jaz ne bom več mama, ampak oseba 1, je nič drugega kot metanje peska v oči. Medtem ko pavijani, neandertalci in orangutani z našim denarjem organizirajo kruha in iger za rajo, se za našimi hrbti, takoj za tribunami in volišči in mavričnimi dogodki in protesti dogajajo barabinstva, ki bi jih morali ustaviti takoj. Ne včeraj in ne 20. decembra, ampak vsaj že pred desetletjem.
Zato, spoštovani sodržavljan, spoštovana sodržavljanka. Čas je ZA, seveda. Čas je ZA enakopravnost, čas je ZA enake možnosti in čas je ZA vstop v 21. stoletje. Ampak ko to uredimo, začnimo resno in odgovorno pometati pred pragom tistih, ki so nas zavozili.
Za našo državo gre, ne bodimo butasti.
