Tiskane izdaje
Zadnjič sem govorila z znancem iz Kijeva, ki mi je povedal, da gre tam 70 odstotkov od kateregakoli mestnega posla ali projekta v zasebne žepe. Za podkupovanje, torej. Za cekine pod mizo, grivne v kuverti. Po nekaterih podatkih je menda v ukrajinskem glavnem mestu za podkupovanje namenjenih celo 90 odstotkov cene posla, ampak to se celo meni − ki se zadnje čase še posebej jasno zavedam, da znajo biti ljudje prasci − zdi pretirana cifra.
Ne vem, kako je pri nas, in o tem si ne bi upala niti ugibati, se pa po ljubljanskih kuloarjih že dolgo govori, da je menda cena postavljena na tam nekje pri tridesetih odstotkih celotne cene posla. Razglabljati o govoricah seveda ne gre, me je pa podatek kljub temu pripravil do razmišljanja o Ljubljani in o domevno in nedokazano manjkajočih tridesetih odstotkih.
Si predstavljate? Si predstavljate, kako zelo lepa bi bila Ljubljana, če bi bilo vanjo vloženih še tistih − seveda domnevnih in nedokazanih − trideset odstotkov več denarja? Namesto koliko gradbenih jam bi tam že zdavnaj stale načrtovane stavbe, ne pa parkirišča ali prazen nič? Veste, da je v središču naše prestolnice na enem samem kvadratnem kilometru vsaj pet s peskom zasutih gradbenih jam?
Koliko oglasnih panojev manj bi imeli v mestu, če bi to imelo trideset odstotkov več denarja? Skozi koliko oken avtobusov Ljubljanskega potniškega prometa bi se bolje videlo, ste pomislili? Koliko več uspešnih gostincev bi imeli, če bi na primer trideset odstotkov več denarja vložili v subvencije pri najemninah v središču mesta?
Odraščala sem na Viču, sredi gozda sivih štirinadstropnih socialističnih blokov. Na zaplati zemlje med vsemi temi bloki, kjer nismo imeli niti otroškega igrišča, sem doživela in preživela svoje otroštvo. In otroškega igrišča, da boste vedeli, tam še danes ni. Prav tako ga ni v sosednjem naselju. In tistem zraven tudi ne. Kaj pa vem, mogoče pa tam ni pretiranega zanimanja za občinske posle, morda tam morebitni investitorji nimajo od kod vzeti dodatnih trideset odstotkov. Drži tudi, da v tiste konce turistična noga ne zaide.
Esad Babačić se je pred leti lotil odličnega projekta Verjemi v svoj koš, s katerim je želel revitalizirati pozabljena in zaprašena košarkarska igrišča. Po trinajstih letih truda in več kot dvajsetih obnovljenih igriščih po Sloveniji je pred štirimi leti sporočil, da so jih zapustili vsi sponzorji oziroma so jim ponudili tako malo denarja, da ne morejo izvesti ničesar več. Najbrž tudi tam ni bilo kakšnega posebnega interesa tistih, ki zmorejo plačati domnevnih in nedokazanih trideset odstotkov več, sicer bi, predvidevam, projekt še živel. Ne vem, ugibam, gre za zgolj moje domneve, za prazno ugibanje.
Pa saj je vseeno, Ljubljana je čudovita in končno imamo župana, ki je vsaj nekaj naredil. Jaz mislim, da je to vredno veliko več kot tistih ušivih (domnevnih in nedokazanih) manjkajočih trideset odstotkov, saj kdor z malim zadovoljen ni, velikega tudi vreden ni.
