Tiskane izdaje
Popoldne se je že prevešalo v večer, ko so na 44. ulici na zahodnem delu Manhattna v New Yorku v kletnih prostorih hiše s številko 321 ob peščici povabljenih odprli snemalni studio z zgovornim imenom Electric Ladyland. Še pred njegovim odprtjem so se med glasbeniki razširile navdihujoče govorice, da studio ne bo le opremljen z najnovejšo 12-kanalno snemalno tehniko in mešalno mizo, široko skoraj štiri metre, ampak bo to studio, kjer glavne besede (končno) ne bodo imeli glasbeni založniki, menedžerji in producenti, ampak bodo glasbeniki lahko ustvarjali v kreativni svobodi. Brez omejitev ne bodo le mogli uporabljati najnovejše tehnologije oziroma, kot se je temu takrat reklo, da bo studio njihov dodatni instrument, ampak bodo lahko tudi brez omejitev razvijali svoje glasbene ideje. Kot se je pozneje pokazalo, seveda to nikoli ni bilo povsem res, ampak na večer odprtja se s tem nihče ni pretirano ukvarjal.
Zmožnosti novega studia sta v prvih dneh njegovega obstoja izkoristili dve glasbeni skupini. Prva, imenovana Serfs, prihajala je iz Kansasa in preigravala sočno mešanico rocka, bluesa in jazza, je svojo ploščo z naslovom The Early Bird Cafe, ki je nato izšla za založbo Capitol, snemala podnevi, ko pa so se na Manhattnu prižgale nočne luči, so v studio prišli tonski mojster Eddie Kramer in člani skupine Jimi Hendrix Experience. Poleg Jimija Hendrixa še basist Noel Redding in bobnar Mtich Mitchell, da bi po ploščah Are You Experienced (izdana maja 1967) in Axis: Bold as Love (izdana decembra 1967) posneli svoj tretji album z naslovom Electric Ladyland.
Dvojni album je že takrat predstavljal enega najboljših rock albumov tistega časa, saj je skupina s svojim igranjem in za takratni čas povsem inovativnim izkoriščanjem zmožnosti snemalne tehnike psihadelični blues pripeljala tako rekoč do skrajnih meja. Poleg tega je s tem album Hendrix postavil okvire, ki so jih v blues rocku poskušali preseči številni njegovi nasledniki. Redko komu je to uspelo, velika večina se strinja, da ni in tudi ne bo uspelo prav nikomur.
Snemanje pa prav gotovo ni potekalo gladko. Sam Hendrix je kasneje večkrat dejal, da plošča predstavlja polizdelek, nesoglasja znotraj skupine pa so prav s to ploščo na koncu tudi pripeljala do njenega dokončnega razpada. In nenazadnje Electric Ladyland je poleg glasbe postala zloglasna in znana še po nečem, namreč po ovitku.
Živčnost, nestrpnost in slaba volja so naraščali in postajali že skoraj nevzdržni. Snemanje se je s prekinitvami vleko že šest mesecev. Prekinjali so ga ameriška turneja, nastopi v Angliji, televizijski nastopi, intervjuji. Hendrix je postajal vse bolj nezadovoljen in posamezne skladbe so ponavljali do nezavesti. Ko so pesem posneli že »milijontič«, je med poslušanjem v nadzorni sobi Hendrix nenadoma bleknil »premalo basa«. Tonski mojster je poskušal zvok popraviti na mešalni mizi, vendar Hendrix s tem nikakor ni bil zadovoljen. Pa so ga posneli še enkrat. »Zdaj je pa preveč basa,« je spet zasitnaril. Mitchell in Redding sta izgubila živce. »Kaj bi sploh rad, enkrat premalo, drugič preveč, odloči se že enkrat,« sta bentila, ko je Kramer modro molčal in za mešalno mizo čakal, da se dogovorijo. Po nekaj tednih je bilo basistu in bobnarju »nategovanja« dovolj, spakirala sta kovčke, zapustila snemanje in odletela v Anglijo.
Hendrix se prvih nekaj dni ni preveč sekiral, kaj kmalu pa je ugotovil, da rock band ni samo skupina ljudi, ki igra instrumente, ampak gre za še precej več. Za medsebojno razumevanje, podporo in nenazadnje spoštovanje medsebojnih idej. Prekinil je snemanje in odšel v Anglijo, da bi Mitchella in Reddinga prepričal, naj se vendarle vrneta, da dokončajo svoj tretji album. In med tem časom, ko je v Londonu basista in bobnarja prepričeval, naj nikar ne odnehata, se je zgodilo.
Tedaj se je nekdo odločil, da je plošča končana in zrela za izdajo. Hendrix je bil besen, užaljen, obupan, na robu živčnega zloma. Kot je kasneje dejal, je v to ploščo vložil vse svoje znanje, izkušnje in vizije. Hotel je, da bi glasba prerasla časovne okvirje rocka v poznih 60. letih, da bi v rocku postala nekakšna glasbena klasika, ki bi jo bilo po svoji inovativnosti, dovršenosti in izvrstni izvedbi postaviti ob bok največjim imenom glasbe, kot so Beethoven, Bach, Mozart in morda Parker, Mingus, Coltrane, Davis. Da bi bila na plošči glasba, ki bi bila brezčasna.
Vendar ne, brez njegove privolitve so jo izdali, ko je bila dokončana šele do dveh tretjin, je dejal Hendrix in potarnal, da bi jo v tistem trenutku najraje vrgel v smeti ali pa prepovedal, da jo izdajo pod njegovim imenom. Skratka, za vedno je pustil odprto vprašanje, kakšna bi šele bila, če bi jo dokončal tako, kot si je zamislil. Pa tudi to še ni bilo vse.
Ker je bila plošča na hitro izdana, se je nenadoma mudilo tudi z njenim ovitkom. Kot pravijo nikoli do konca preverjene govorice, je eden od šefov britanske založbe Track Records na hitro poslal fotografa v lokalno pivnico, da je dekletom (šlo je za lokalne prijateljice noči) za slike zgoraj brez ponudil pet, za popolnoma gole slike pa po deset funtov. In nastala je ena najbolj znanih fotografij v zgodovini rock ovitkov. Na njem je v različnih pozah 19 bolj ali manj golih deklet. Fotografijo je večina ocenila kot neestetsko, neokusno in preprosto grdo. Slišati je bilo, da so pregovorno premeteni šefi diskografske hiše plošči s tem, da bi jo zaradi nespodobnega ovitka prepovedali prodajati v trgovinah, zagotovili dodatno promocijo. Zadeva se je izjalovila. Prodajo je prepovedalo le nekaj manjših trgovin zunaj Londona, poleg tega pa album Electric Ladyland dodatne promocije ni potreboval. Šlo je namreč za eno nabolj željno in nestrpno pričakovanih plošč tistega obdobja.
Hendrix je bil zgrožen: »Ne samo da so brez mojega dovoljenja izdali ploščo, ki še ni bila dokončana, s tem ovitkom so jo še dodatno degradirali na raven navadnega kičastega izdelka.« Diskografski hiši je poslal ogorčeno protestno pismo z risbami ovitka, kot si ga je sam zamislil, vendar ga seveda niso upoštevali. Gola dekleta so z zunanjega ovitka umaknili, na sprednjo stran pa dali zdaj tudi slavno, rdečo-rumeno fotografijo Hendrixovega obraza povsem od blizu. Ne glede na vse, Electric Ladyland je, čeprav ni takšna, kot bi po Hendrixovo morala biti, klasika.
---
Ljudje, ki imajo radi glasbo, zbirajo plošče, poznajo izvajalce in morda vedo nekaj podatkov o okoliščinah, v katerih so posamezne plošče nastajale. Vendarle pa se je v povezavi tako z glasbeniki kot snemanji, nastopi, dogajanji na turnejah, spletlo na tisoče zgodb, ki so manj ali pa celo popolnoma neznane širšemu poslušalstvu. Nekatere od njih bomo poskušali predstaviti v tej rubriki.
