Vsi moderni prehranski nasveti ali smernice dandanes vključujejo dve temeljni komponenti. Prehranjevali naj bi se zmerno, z uravnoteženo ter pestro prehrano. Če pa hočemo shujšati, se moramo več gibati ter manj jesti. Če imamo zgolj ščepec analitičnega načina razmišljanja, moramo danes podajanje tovrstnih priporočil opredeliti kot neumnost.
Pa začnimo od zadaj, bolj praznih krožnikih in preznojenih majicah. Nasvet je popolnoma preprost, smiseln, logičen. Zato preseneča, zakaj tako rekoč nihče ne more shujšati, če je treba samo malo manj jesti in večkrat obuti superge. Tako preprosta navodila, pa milijonom in milijonom ljudi ne uspe znižati številke na tehtnici, kljub vsemu trudu.
Kot sem že tudi na tem mestu pisal, smo ljudje kompleksne živali in uravnavanje telesne teže je preveč pomembno, da bi lahko nanj dolgoročno zavestno vplivali. In že slišim, da mi od nekod servirajo tisti famozni prvi zakon termodinamike oziroma bolj marketinški kalorije not, kalorije ven. Nihče mu ne oporeka, samo zakoni termodinamike so pri hujšanju uporabni ravno toliko kot kvantna mehanika pri zaviranju v mokrem. Nič. Če ne verjamete, poskusite en dan meriti vnos in porabo kalorij. Nato pa se prijavite na avdicijo za Mission Impossible.
Kaj je pa narobe z nasvetom o zmerni količini uravnotežene ter pestre prehrane? Najprej to, da nikjer ni opredeljeno, kaj pomeni uravnotežena. In kaj pestra. In koliko je zmerno. Meni se pri tem nasvetu najprej pred očmi nariše famozna prehranska piramida, katere masivni temelj iz žitaric mi nekako ne deluje kot uravnotežen.
Ob procesiranju besede pestro pa možgani nekako dobijo podzavestno dovoljenje, da lahko jem vse. Saj pestro pomeni cel spekter, od pice do brokolija, kajne? In ko ravno omenjam spekter, so na tem mestu relevantni rezultati ene izmed novejših raziskav o okusnosti hrane. Na eni strani spektra so večinoma izdelki à la pice, piškoti, torte, krofi, na drugi pa hrana, se pravi brokoli, cvetača, oreščki. Ne potrebuješ doktorata, da bi ugotovil, kateri del spektra povzroča odvisnost oziroma tisti prijetni občutek v možganih, ki roko pripravi k vnosu še petega in šestega zadnjega koščka. In tako zmerna količina postane naslednji del Mission Impossible.
In če se za konec vrnem k neumnosti iz uvoda. Definicija neumnosti je ponavljati ene in iste stvari in pri tem pričakovati drugačne rezultate. Zato je po nekajdesetletnem ponavljanju enakih priporočil ter trenutni epidemiji debelosti priporočati »še več se je treba gibati in še manj jesti« neumnost. Starši so me naučili, da ko si enkrat v jami, ni dobro kopati naprej. Skrajni čas je ZA drugačne smernice.
Tiskane izdaje
