Meči fundamentalistov in bombe odrešitve

Kombinacija, ki poganja neskončno spiralo jeze in smrti.

Objavljeno
05. december 2015 13.41
reut*SYRIA-CRISIS/IRAQ/
Voranc Vogel
Voranc Vogel

Predstavljajte si, da na vas iz vseh strani dežujejo bombe. Sami niste dovolj močno vpeti v nobeno od vojskujočih se ideologij in zato v tej za vas nesmiselni vojni ne želite sodelovati. Radi bi zgolj pobegnili na varno, pa so vam pred nosom zaprli meje. Za povrh vam tisti, ki so vas pustili na drugi strani »tehničnih ovir«, napovedo, da bo po vas - zaradi tistih pred katerimi ste želeli zbežati - padalo še več bomb. Potisnjeni ste v brezizhodno situacijo. Na tleh vas zatirajo ekstremisti, iz neba na vas padajo bombe svobode.

Prihodnost in brezizhodnost

Po večletni vojni neštetih interesov in pripadajočem uničevanju osnovne infrastrukture, od šol, verskih centrov, telovadnic, bolnišnic, mostov, trgovin itd., imamo opravka s travmatizirano populacijo, ki je večinoma izgubila upanje, da bo kdaj (vsaj na domačih tleh) lahko normalno zaživela. Predvsem ranljiva je skupina odraščajočih najstnikov, ki jim je vojna odnesla sanje o lastni življenjski poti, pa tudi možnosti izobrazbe in vključenosti v družbo. Ko mladost, pomanjkljivo izobrazbo, pomanjkanje perspektive in socialno izključenost zmešamo še z jezo in vseprisotno smrtjo, dobimo eksplozivno telo, ki ga je potrebno opremiti le še s sprožilcem in usmeriti v želeno tarčo.

Jeza in smrt

Borci Islamske države niso vojska v klasičnem pomenu besede, redko se na istem mestu zberejo v večjem številu. Nato se hitro razpršijo po zavojevanem ozemlju in se zatečejo v stanovanjske soseske, bolnice in šole. Takšna, neke vrste gverilska taktika, se je doslej izkazala za uspešno iz dveh razlogov. Prvič, dokler so skriti v civilnih objektih, je verjetnost napada nanje dokaj majhna. In drugič, če že pride do bombardiranja, se lahko zanesejo na dejstvo, da letalski napadi sejejo smrt med predvsem med civilnim prebivalstvom. Tovrstne »kolateralne« žrtve so se, to lahko po toliko letih neuspešne vojne proti terorizmu zdaj že z gotovostjo trdimo, izkazale za izjemno učinkovito sredstvo novačenja med vrste teroristov. Zaženejo namreč neskončno spiralo mrtvih in jeznih. Več kot je prvih, več je posledično drugih in tako naprej.

Uničenje in samouničenje

Po napadih v Parizu, podobno kot po napadih na ZDA leta 2001, politični voditelji ponovno brezglavo združujejo moči za novo vojno proti terorizmu. Oblikujejo se koalicije, štejejo se letala, premikajo se ladje in popolnoma se ignorira modrost, da je norost ponavljati enak postopek in ob tem pričakovati drugačen rezultat. Že nekaj let po ameriškem napadu na Irak leta 2003, je namreč v javnost pricurljalo poročilo ameriških obveščevalnih služb, ki ugotavlja, da je vojna kvečjemu povečala tveganje za terorizem in še, da sodobne teroristične grožnje ne predstavljajo organizirane in koncentrirane skrajne skupine, pač pa majhne, razpršene in samoorganizirane celice. Proti takšnim, še posebej če so zrasle na domačih tleh, pa se ni mogoče boriti z bombami.

Razen, če smo se zavoljo boja proti terorizmu pripravljeni preventivno razstreliti sami.