Metropolitanski miks

V New Yorku najprej opaziš male stvari: v bolj trendovskih lokalih vodo po novem strežejo v kozarcih za vlaganje.

Objavljeno
26. september 2014 12.06
ap/World Trade Center Development
Jela Krečič, kultura
Jela Krečič, kultura

Velike metropole so velike tudi po tem, da kreirajo nove trende in nove modne muhe. V New Yorku jih je seveda na pretek in navaden smrtnik, ki sicer živi v Ljubljani, se na kratkem obisku tega ogromnega mesta lahko le bežno seznani z najnovejšimi.

Človek najprej opazi male stvari, da denimo v nekaterih bolj trendovskih lokalih v Greenwich Villageu ali East Villageu vodo po novem strežejo v kozarcih za vlaganje.

Nato se seznani z najbolj vročimi umetniškimi dogodki v prihajajoči sezoni. Največ pričakovanj bojda zbuja Bachov Matejev pasjon, nekakšen glasbeni performans znanega režiserja Petra Sellarsa. Karte, drage kot žafran, so pošle v dveh urah po tem, ko jih je bilo mogoče kupiti prek spleta.

A če bi morali izbrati najbolj množičen in popularen kulturni trend, je to zanašanje prebivalcev na svoje pametne telefone in njihove pametne aplikacije - o tem priča večstometrska vrsta pred Applovimi trgovinami v noči pred izidom novega iPhona. V mestu, ki nikoli ne spi (izjema je morda le podzemska, ki jo mnogi Newyorčani uporabljajo za krepčilni spanec) to morda niti ni tako neumno.

Med neštetimi ulicami, institucijami, bari, klubi in dogodki se namreč težko orientira še tako vešč prebivalec sodobne metropole. Tako si mladenič, ki sicer živi v Brooklynu, svojo petkovsko zabavo organizira s pomočjo telefona. Ima svoj priljubljen klub v Williamsburgu, a ni prepričan, ali ta večer tam vrtijo njemu ljubo glasbo. Hitro pogoogla ime benda, ki tam nastopa, nato si na youtubu prevrti njihove pesmi in se na podlagi tega odloči, kam ga bo zanesla pot. To je postopek, ki petkovski noči odvzame vsakršno tveganje in spontanost, predvsem pa se požvižga na heglovski uvid, da se najboljše stvari človeku zgodijo prav na poti do teh stvari.

Velike razdalje v mestu terjajo hitro ukrepanje, a po drugi strani prebivalce velemest prav ta čas, ki so ga pridobili s hitrim ukrepanjem, na koncu pahne v konstantno beganje in kopičenje impulzov. Bojda - tako nam poročajo domorodci - je zdaj priljubljena prostočasna aktivnost Newyorčanov višjega srednjega razreda miksologija. Ne, ne gre za religijo, če seveda mešanja različnih alkoholnih napitkov v slastne koktajle ne dojemamo kot novo božanstvo. Koktajl ima seveda v ZDA dolgo zgodovino, povezano s prohibicijo alkohola v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko so navadni posamezniki iz obupa varili svoj lastni alkohol (najpogosteje gin, ker viski terja več nege in časa), potem pa njegovo dokaj nagnusen okus prikrili z dodajanjem sokov in še kakšnega strupa.

Danes je v New Yorku popularen retro-koktajl: ustvarjalci in umetniki miksološke znanosti poskušajo rekonstruirati priljubljene pijače norih dvajsetih let. V tistem obdobju velikega optimizma in ekonomskega razcveta ZDA je bilo pač tudi družabno življenje naporno in polno novih plesov a la charleston ter seveda tudi raznih prepovedanih substanc. Retro-koktajl je torej ideološki pojav v najčistejšem pomenu, utelešenje nostalgije po zgubljenih zlatih časih.

A kot v vsaki ideologiji je ta nostalgična podoba dvajsetih priročno cenzurirana v skladu z današnjimi pravili: Newyorčani so namreč pri miksanju skoraj sto let starih pijač pozabili na kulturo kajenja, ki je zadimila nora dvajseta, in še vedno tretirajo cigarete kot sovražnika številka ena. Tudi v tem nemara tiči prevladujoča logika tukajšnje kulturne paradigme, ki poskuša življenje očistiti vsega tveganja in nevarnosti, ki se pač po definiciji drži kateregakoli užitka.

A ne glede na to, koliko energije človek vloži v to, da bi prihranil energijo in zreduciral življenjske rizike, obenem nima nobene moči, da bi nadzoroval sistemske premike in katastrofe - tako kot uživači norih dvajsetih let niso mogli anticipirati velike ekonomske krize in depresije leta 1929.

Toda morda so imeli Newyorčani divjih dvajsetih let neko prednost pred današnjimi skrbnimi in previdnimi metropolitani. Slutili so, da je užitek vreden užitka prav zaradi nepredvidljivih nevarnosti in tveganj, ki jih odpira.

V zakup so vzeli dejstvo, da konec koncev še tako velika čuječnost posameznika ne more zaščititi pred velikimi sistemskimi družbenimi kataklizmami, ki so za človeka veliko bolj smrtonosne kot cigarete, skajene ob sumljivem koktajlu.