Tiskane izdaje
Še lani, ah, še prejšnji mesec, če ne včeraj, se je nekdo jezil, zakaj se stari ne upokojijo in ne dajo mesta mladim in nezaposlenim. In to kljub temu, da je bil sistem zgodnjega upokojevanja zadnjih 25 let samostojne države takorekoč zakon. In to kljub temu, da je bilo zadnjih 25 let verjetno že zelo jasno, da so demografski problemi izrazito prisotni in je treba zaradi njih tudi kar zadeva upokojevanje - preprosto ukrepati. A se ni nič resnega zgodilo, razen sistematično in tudi oblastno jamranje, ki je, če poenostavim, včasih pripeljalo ali pa še vodi v miselnost, ki sem jo omenila na začetku - namreč, že kar v prepričanje, da starejša populacija, ki se ne upokoji v intervalu od 50 do 60 let, že globoko zajeda v službe mladih, ki, vsi vemo, v kakšnih nezavidljivh položajih so, kar zadeva zaposljivost.
In kako naj potem v takem okolju preobrnemo sistem in se zagrejemo za povsem drugačno pot; tisto, po kateri bodo ljudje delali čim dlje? Do 70. leta ali še dlje ... do veselega konca?!
Za povrh pa je sistemov, ki bi bili prožni in bi omogočali razne kombinacije med delno zaposlitvijo in delno upokojitvijo malo. Ali pa so, vsaj veliko njih, skrajno destimulativni. Samo spomnimo se, kako so ljudem nagajali, ukinjali penzije, zdravstvena zavarovanja, ker so menda strašno služili..., namesto, da bi že takrat imeli pripravljene razne sheme za takšne primere. Takih spodbudnih rešitev, ki bi ljudi zares po novem vabile k vse bolj dolgoletnem delu, še za resen vzorec ne. Niti za tiste, ki si to želijo in so tudi sposobni. A prav ti prehodi iz obdobja hitrega upokojevanja in mladih upokojencev v obdobje kasnejšega upokojevanja, se zdijo zelo pomembni. In uvodoma omenjena posplošena ljudska logika, da stari mladim odvzemajo službe, je pač daleč od tega.
Torej kot naročeno so se ravnokar v Sloveniji mudili strokovnjaki iz OECD in nam povedali, da se ljudje pri nas preprosto prezgodaj upokojujejo. Primerjali so nas z Grki in Turki, skratka očitno z državama, kjer je zgodnji odhod v penzijsko obdobje hiter, prehiter.
In tako spet izgleda , kakor da ljudje ravnajo narobe, kakor da ne razumejo trendov, sistemov, ker tako hitijo v upokojensko udobje. Kakor da jih v to niso takorekoč silili zakon, ureditev in na koncu lastnik, delodajalec. Toda prav to se je dogajalo.
Ali potem ni ob tem logično vprašanje, kaj je narobe z misleci in strategi sistemov, tudi demografskih in pokojninskih sistemov, ki naj bodo vzdržni? Teh problemov se morajo zavedati že desetletja prej. Takrat, ko je problem akuten, lahko nastane čudna kaotičnost. Imeli bi radi, in to čez noč, populacijo, ki bo delala tam krepko čez svojih 60 vse do 70 let in naprej, po drugi strani pa si bodo direktorji, vodje in drugi oblikovalci zaposlitvene realnosti lahko privoščili vsakega, ki bo ravnokar uspešno prehitel abrahama in ga, če ne drugače, odslovili zaradi poslovnih razlogov, ali zato, ker ga zakonsko ne ščiti tistih 55 let ali kakšen mesec več. In splošno znano je, da so ljudje pri teh starostih in tej gospodarski in družbenovrednostni kondiciji skorajda nezaposljivi. Da sploh ne omenjam izjav, ki so bile v zadnjih letih pogosto slišane in so se glasile približno tako: nič ne morem narediti z modernizacijo podjetja, ker imam star kolektiv, ki ga ne morem odpustiti in armado prekarcev, ki jih ne morem zaposliti.... Namesto, da bi iskali sinergije, so in še ustvarjajo dodatne nepotrebne konflikte...
Za povrh pa je treba starejšim delavcem dajati še dodatek za minulo delo, kar so nam te dni tudi zabrisali pod nos taisti iz OECD. Kar seveda drži. Takšen sistem imamo. Še. Morda ne več povsod, morda so ga kje iz kakšnih pogodb že izbrisali. V bolj kapitalistično izklesanih neoliberalnih sistemih pa morda tem dodatkom porečejo drugače ali pa velja globalizacijska konkurenčnost, ki jo narekuje z delavskimi pravicami revna kultura iz azijskih držav. Ki pa jo, tam v teh vietnamskih, kitajskih in drugih podobnih pogonih, diktirajo, kdo drug kot nam vsem znane multinacionalke...
Morda so mladi, za povrh žal samo prekarci, za te dodatke manj občutljivi. Ali pa so tiho, ker so veseli, da so sploh »zaposleni«. A logično je: če bodo dodatek za minulo delo vzeli zdaj starejšim generacijam, ga srednje in mlade generacije nikoli več ne bodo videle.
Sistemi se verjetno morajo misliti desetletja vnaprej, če naj bodo osmišljeni in bi naj predstavljali napredek. Tudi izobraževalni. Imeli smo polne fakultete družboslovcev in humanistov, ki jih v več letih po uspešnih diplomah, magisterijih in doktoratih ne znamo in ne moremo zaposliti. Znajti se morajo sami. Narediti dodatne šole. Spet z odlično diplomo. In spet z nobeno zaposlitveno perspektivo. Njihova perspektiva so ali izzivi v tujini, za nekatere pa Blumen Borse v bližnjih avstrijskih mestih.
Zadnje dni so nas, no nekatere pa že, razveseljevali Valonci, ker so za nekaj dni držali v šahu veliko Ceto. A kaj pravijo poznavalci, vsaj tako dobri, kot tisti državni uradniki, ki prek televizije iskreno povedo, da sporazuma Ceta niso prebrali, razen njegove povzetke? Pravijo, da sistemi, kot je Ceta, še znižujejo naše že tako omajane standarde, delavske, zdravstvene, upokojevalske, okoljske in še mnoge druge. Za začetek, če povzamem neke ameriške ekonomiste (Večer, V soboto), lahko EU v naslednjih sedmih letih izgubi več kakor 200 tisoč delovnih mest, računa na nadaljnje trende zmanjševanja plač zaposlenih, priviligira pa lastnike kapitala...
Torej mi, pa Grki in Turki in vsi ostali iz Cete, dobro je vedeti, kakšne sisteme imamo in v kakšne nas silijo.
