Dobro jutro: Mila punca

Nikoli si ne bi mislil, da lahko prihod enega človeka dvigne toliko prahu. In to kljub dejstvu, da je po dolgotrajnem trkanju in opozarjanju nase v prostor vstopila povsem mila in uvidevna, že na prvi pogled nežna osebnost.

Ko je bila še v svojem varnem skrivališču onstran dobrega in zlega, je nase opozarjala na različne načine. Sem ter tja je poslala kakšno ultrazvočno slikico. Včasih ji je bilo v skrivališču pretesno, zato se je kdaj pa kdaj pretegnila, drugič brcnila, premestila nogo ali roko z ene na drugo stran spalne vreče. Majhne sobe se počasi vsakdo naveliča in zahteva enakovredno obravnavo, boljšo hrano, predvsem pa udobnejšo posteljo in več zraka. Minimalni standard, pač.

Na dan prihoda je vladala pritajena panika, v podzavest potlačena skrb, kako bodo turbulence utrudile potnike, da o štorklji ne govorimo. Posadka je že od ranih ur izvajala zahtevne letalske operacije. Pristajanje je trajalo predolgo in visoka gostja je morala po dolgem trkanju iz aviona na izolsko letališče odskočiti z rezervnim padalom.

Ko je vstopila, z majhnim klobučkom in nežnim glaskom, ni bila prav nič ukazovalno vsiljiva, niti samozagledano požrešna, ampak razumevajoče zvedava. Hitro je dojemala, kdo je kdo v tem krasnem novem svetu. Takoj se je postavila na vse štiri, da ji že čez kak mesec ne bo težko spet zlesti v potniško kabino, se odpraviti v šolo, na študij, v službo, roditi nove hčerke, kuhati marmelade in brodeta s polento.

Njej je pravzaprav lahko, ostali smo zašli v težave. Ne da bi zares vztrajali, smo dobili povsem nove funkcije in zadolžitve. Dva sta postala oče in mati, dva teta in stric, dva pa nona in nono. Za vse funkcije obstajajo šole, usposabljanja, za prej naštete zaposlitve šol še ni. Zato je veliko težje gostiteljem, kot vsem prišlekom. Punca osvaja svet, mi vsi pa z novo priložnostjo v novem življenju, spet v prvem razredu, četrta klop, levo zadaj.