Tiskane izdaje
Starši se vsakič znova srečamo z novimi izzivi. Ravno ko si za hipec oddahnemo in si rečemo, no, saj nam kar gre, naletimo na novo dilemo.
Moja je zdaj ta: kdaj naj gre otrok, ki počasi prerašča podaljšano bivanje (predvsem pa nobenega od prijatel,ev tam ni več), iz šole domov? In kaj naj potem počne, dokler ne pridemo pozno popoldne iz službe?
Teoretično je odgovor preprost, že država podaljšano bivanje financira le do petega razreda. Potem so otroci dovolj stari, da gredo lahko domov, samostojno naredijo naloge in se odpravijo na morebitne popoldanske dejavnosti. Dovolj so tudi stari, da si pripravijo za jesti, če so lačni, in da presodijo, ali se morajo učiti.
Ko se starši vrnejo pozno popoldne domov, je otrok že poskrbel zase, morda celo zanje, če jim je, denimo, skuhal kosilo.
V praksi so stvari nekoliko drugačne.
Če odmislimo instinktivno bojazen, ki se prikrade, ko ptiček poleti iz gnezda, so to še realne vsakodnevne pasti: otrok, ki ima preveč časa in ki ga nihče ne nadzira, ker so pač starši v službi, počne, kar hoče: nakupuje v bližnji trgovini (ker ima žepnino), se potepa s prijatelji, opazuje starejše, ki kadijo, morda sliši, kdo na šoli prodaja mamila.
Današnji starši smo res po eni strani morda preveč helikopterski, kot pravijo tistim, ki nenehno brenčijo nad otrokovo glavo, toda obenem smo tudi ozaveščeni in nenehno v spopadu s svojo slabo vestjo, ker prihajamo iz službe pozno popoldne, in ne kot nekoč naši starši ob dveh ali treh popoldne.
Racionalno si dopovedujemo, da smo za otroke najbrž znali poskrbeti, da jim lahko zaupamo, da bodo znali ločiti dobro od slabega, da bodo vedeli, kako reči ne, ko jim bodo ponujali kaj, kar bo škodljivo zanje.
Emocionalno pa strah hromi srce.
Naša generacije je sama hodila v šolo in se iz nje vračala; naše poti so bile polne dogodivščin in zabavnih klepetov.
Starši otroke zdaj vsaj prvo leto pospremimo v šolo, ker to zahteva zakonodaja. S tem jih prikrajšamo za vse tiste čarobne (no, tudi manj čarobne, otroci smo se znali tudi skregati) trenutke.
Ker se v prvem razredu navadimo, da jih pospremimo v šolo, se te navade težko otresemo tja nekje do tretjega.
Racionalno vemo, da zlobnih stricev, ki prežijo nanje iz grma, ni več, kot jih je bilo v naših časih. Res je, da so avtomobili hitrejši in močnejši in zato tudi nevarnejši. In res je tudi, da so se mamila prikradla ravno v naših časih, potem pa nikoli več izginila.
Kako govoriti z otroki o mamilih? Kako jim razložiti, zakaj naj ne sprejemajo bonbončkov, ki jih ponujajo starejši vrstniki? Kako jim odgovoriti na vprašanje, kako naj vedo, ali gre za bonbončke, ki jih poznajo, ali »bonbončke«, še posebej če vemo, da danes lahko iznajdljivec vsako reč »oplemeniti.«
Ne vem. Poskušam, kot vem in znam, in se priporočam za pameten nasvet.
Medtem pa me morda še najbolj plašijo klovni. Ljubke pojave, ki so se iz bedaste domislice ameriških najstnikov razširile po svetu, zdaj kot spake strašijo otroke in posredno tudi odrasle.
Najstniki so znani po svojih nepremišljenih domislicah; denimo po stavi, kdo bo pojedel kilogram limon ali skočil decembra v Ljubljanico. Kasneje so se domislili fore, da se zaletijo v človeka, ga boksnejo ali porinejo na tla. Zaradi moči družbenih omrežjih se te domislice po svetu širijo s svetlobno hitrostjo. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo kakšnemu zdolgočasenemu mulcu zazdelo, da je plašenje otrok bolj zabavno kot nadlegovanje po telefonu, metanje petard v nabiralnik, izsiljevanje ali vožnja skozi rdečo luč.
Spake so torej zdaj tudi med nami, upajmo, da bodo kmalu odšle.
Do tedaj ob večerih otroka, ki sem ga že skoraj spustila iz gnezda, spet pobiram z avtom, ob popoldnevih pa upam, da sem ga znala naučiti, kaj je prav in kaj ni.
Kaj pa vi?
