Minuta za vzgojo: Lažne novice

Mladi ne vedo, ali so novice resnične, pa tudi zanima jih ne.

Objavljeno
24. november 2016 09.29
Posodobljeno
24. november 2016 11.00
lvi_youtube
Sonja Merljak
Sonja Merljak

Otroci nenehno visijo na mobilnih telefonih in tablicah, ponekod celo po sedem ur na dan.

Na spletu igrajo igrice, klepetajo s prijatelji, objavljajo svoje selfije, a splet in družabna omrežja so tudi njihov pomembni, če ne edini vir novic.

Težava je, da ne znajo razbrati, katere so verodostojne in katere ne, poleg tega jih to tudi kaj posebej ne zanima.

Raziskava, ki so jo izvedli na Univerzi Stanford, je zajela 7804 učence. Pokazala je, da približno 82 odstotkov ne razlikuje med vsebino, ob kateri piše, da je sponzorirana, in resničnimi novicami na spletnih straneh.

Ta raziskava je, kot piše Wall Street Journal, največja doslej na temo odnosa najstnikov do informacij, ki jih najdejo na spletu.

Mnogi so verodostojnost tvitov z informacijami presojali, denimo, glede ne to, ali je informacijo pospremila fotografija, in to, koliko podrobnosti je vsebovala, ne pa glede na uporabljene in navedene vire.

Tako so verjeli, da je fotografija deformirane marjetice dokaz radiacije v bližini Fukušime.

Ker medijske pismenosti v številnih šolah še ne učijo, čeprav število tistih, kjer to počnejo, raste, lahko otrokom zrno od plev pomagajo ločevati le starši.

Ti jih lahko naučijo, kaj so verodostojne informacije in zakaj so pomembne in potrebne.

A zadrega je, da tudi starši tega ne vedo.

Zakaj je medijska pismenost otrok in odraslih pomembna?

Ker se na družabnih omrežjih nezadržno širijo lažne informacije, denimo, da je v nutelli kri, da so banane okužene z virusom hiv ali da se je domiseln kmet izognil birokratskim zapletom tako, da je z velikanskimi stoli zaščitil konje, ker so mu zavrnili prošnjo za bolj tradicionalen skedenj, čeprav je šlo za oglas za mizarstvo.

Tovrstne vesti se po spletu in družabnih omrežjih širijo s svetlobno hitrostjo. Nekateri jih prepoznajo kot neumne ali nemogoče, drugi jim sveto verjamejo, čeprav bi z že nekaj zdrave pameti lahko ugotovili, denimo, da virus hiv v banani ne more preživeti, tudi če bi te dejansko kdo nalašč inficiral.

Fotografija velikanskega pohištva pa ni prispodoba iznajdljivosti in dokaz za neumnost državnih uradnikov, kar so mnogi prepoznali kot simbol upora proti nesmiselni birokraciji ali kar državi nasploh.

Problem pa je, da se s takšnimi lažnimi informacijami izpodbija zaupanje v strokovnjake, znanost ter seveda tudi v državo in njene institucije, kar je lahko voda na mlin vseh, ki si nabirajo točke na račun populizma, nelagodja in jeze prebivalstva.

Populistične odločitve lahko vodijo v populistične politike, te pa nazadnje načnejo družbene vezi in številne civilizacijske dosežke, ki jih ne cenimo več, ker smo pozabili, da jih nekoč ni bilo − denimo številne človekove pravice.

Na starših je, da tako kot otroke spodbujamo k branju knjig, ki krepi njihovo razmišljanje in dojemanje informacij v kontekstu, spodbujamo tudi k preverjanju informacij, ki jih prejemajo na spletu.

Za začetek pomaga, če jih sprašujemo, kje so izvedeli novico, da se vprašajo, ali je ta sploh lahko resnična, da jih opozorimo, naj bodo pozorni na vire, torej na to, kdo to informacijo sporoča, in jih usmerimo na verodostojne spletne portale z vestmi za otroke.

V tujini so takšni, denimo, First News, Teaching Kids News, News-o-Matic, Ze.tt, Le Petite Quotidien, pri nas pa Infodrom in Časoris.