Tiskane izdaje
Starši, ki pritiskajo na učitelje, da bi ti otrokom na koncu šolskega leta dali boljšo oceno, so, kot kažejo zapisi iz tujine, še mila oblika pritiska.
Po svetu postaja običajno, da starši zaradi otrok spet začnejo hoditi v šolo, saj menijo, da jim bodo samo tako lahko ustrezno pomagali, pa tudi da od rojstva načrtujejo njihovo življenjsko pot.
Najprej univerza v Oxfordu, nato služba pri Svetovni banki.
Do takrat pa:
- Ure baleta pri dveh letih – za lepšo držo.
- Ure francoščine ali kitajščine pri treh – zgodnje učenje jezika pač krepi možgane.
- Ure matematike pri štirih – šolo je treba začeti z odličnim izhodiščem.
Nato so tu še ure jahanja, računalništva in lepega vedenja.
Igra s »pravimi« prijatelji in po končanem šolanju pripravljenost, da počitniško prakso opraviš v pisarni, v kateri ti svetujejo, da si s seboj prineseš blazino.
Saj veste, spanje pod pisalno mizo je z blazino bolj udobno.
Res je, to velja za ameriške investicijske bančnike. Tako rekoč za jet set poslovnega sveta. Za ljudi, ki bodo prej ali slej na najbolj neskrupulozen način služili vrtoglave zneske.
Pa vendar. Kar velja za globalno elito, prej ali slej začne veljati tudi za druge.
Kajti starši z ambicijami se sčasoma začnejo zgledovati po njih.
Tudi pri nas strokovnjaki že vrsto let opozarjajo, da imajo otroci na voljo premalo časa za igro, saj je njihov prosti čas razpredalčkan v številne dejavnosti, ki naj bi jih pripravljale na odraslost in olajšale poslovno pot kasneje v življenju.
In že smo pri temeljnem vprašanju: kaj je smisel življenja?
Po drugi strani po vsem svetu opažajo, da število duševnih obolenj med mladimi narašča. Vse več se jih spopada z depresijo. Mladi spadajo tudi med bolj ogrožene skupine prebivalstva, da bodo naredili samomor. Mnogi med njimi stisko izrazijo s samopoškodovanjem.
Si za svoje otroke res želimo življenje, v katerem ni prostora za radost in toplino?
Življenje, v katerem od skrbnih staršev, ki za svoje otroke želijo najboljše, otroci namesto sporočil o ljubezni, sprejetosti in razumevanju dobivajo sporočila, kaj vse morajo narediti, da bodo boljši, da bodo vredni?
Kakšno je v resnici to življenje, za katerega si prizadevamo?
Že zdaj živimo v družbi, ki jo določajo hlastanje po materialnih dobrinah, potreba po storilnosti in kult mladosti.
Smisel življenja je za vsakogar od nas različen, ampak mora pa biti dosegljiv. Življenje brez smisla nima smisla. Življenje brez smisla ni življenje. Zanj lahko poskrbimo samo sami. Starši pa lahko pri tem pomagamo, če se znamo modro odločati.
