Tiskane izdaje
Samo še nekaj ur otroke loči do počitnic.
Kako jih bodo izkoristili?
Mlajšim otrokom so številni starši počitniške tedne splanirali do zadnje minute.
Ne zato, ker jim ne bi privoščili spontane igre, razburljivih dogodviščin, kakršne danes vidijo samo še v filmih, kot so Bratovščina sinjega galeba ali Poletje v školjki (ena in dve). Ampak zato, ker so se časi spremenili.
Nismo namreč navajeni, da so otroci sami na cesti.
Kam torej z njimi za dolgih počitniških devet tednov in pol?
Na varno. Na tečaje, na delavnice, na tabore. Da bomo starši brez skrbi in občutka krivde, da jih nismo zavarovali pred številnimi nevarnostmi, ki menda prežijo nanje.
Pa čeprav teh nevarnosti morda sploh ni, vsaj ne toliko, kot so naši odzivi previdni, so le naše predstave o njih.
Avtomobilov je resda več, kot jih je bilo nekoč.
A število odraslih, ki bi ugrabljali otroke z igrišč, je enako kot pred desetletji. In veliko več nevarnosti na otroke preži na spletu. Nenadzorovano deskanje po straneh, forumih in družabnih omrežjih primerjajo s tem, kot da bi otroke spuščali ponoči same na cesto.
»Štirinajstletni hčerki starši ne bi dovolili, da se opolnoči sprehodi skozi temačen park, in vendar otroke pustimo, da se v temi sprehajajo po virtualnih svetovih. Ne gledamo, kaj počnejo, s kom se pogovarjajo, kaj pripovedujejo. Ne poznamo nevarnosti, ki prežijo nanje. Internet je kot toliko stvari v življenju čudovit, a ima svojo temno plat, ki je še nismo ozavestili,« pravi britanska sociologinja Mary Baker.
Bi si desetletnike upali pustiti pet ali osem ur same doma? Kaj pa če imajo še mlajše brate in sestre?
Odgovore je tudi to poletje iskal vsak sam.
A morda ni slabo vedeti, kako strokovnjaki ugotavljajo, da je pretirano zaščitništvo, ki je zaznamovalo zadnja desetletja, pustilo posledice.
Značaj se oblikuje vse življenje in starši, ki so bili pretirano zaščitniški, imajo zdaj mlade odrasle, ki pri prvem padcu obupajo.
Vsi starši so morali sprejeti odločitev, kje bodo to poletje njegovi otroci.
Vsi drugi odrasli se lahko odločimo, da jih zaradi te ne bomo obsojali, tudi če se nam zdi neprimerna ali neodgovorna.
In lahko sprejmemo še eno odločitev: ta je, da bomo otrokom in njihovim staršem pomagali, kot jim bomo le lahko.
Nimajo vsi starši možnosti, da otrokom plačajo poletne delavnice, tabore in aktivnosti. Prav tako nimajo vsi možnosti, da jim uredijo brezplačno počitniško varstvo − pa naj bo to pri sorodnikih ali v različnih organizacijah.
Njihovi otroci so med nami, vendar najverjetneje doma na tablicah ali računalniku − morda iz bojazni, da sosedje ali celo neznanci ne bodo sodili staršev, ki so otroke pustili same, morda zato, ker starši menijo, da so doma najbolj na varnem.
Kako lepo bi bilo, če bi se otroci lahko brez skrbi vrnili na ulice in igrišča, če bi se tam znova razlegali njihovi veseli vzkliki. Kako lepo bi bilo, če spontane in razburljive poletne dogodivščine ne bi bile več le nekaj, kar bodo otroci poznali iz knjig, kot so Tom Sawyer, Bratovščina Sinjega galeba in Tajno društvo PGC ter filmov, kot je Poletje v školjki.
