Minuta za vzgojo: O (pre)zaščitniških starših

Bolje je, da se otroci naučijo, kaj je tveganje, pri osmih letih med plezanjem na drevo kot pri osemnajstih med vožnjo z avtomobilom.

Objavljeno
07. avgust 2014 12.49
MALI-FRANCE-DIPLOMACY-CONFLICT
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo

Se je tudi vam v zadnjih tednih zdelo, da se po družabnih omrežjih širi veliko člankov o tem, kako moramo vzgajati otroke? Velikokrat je bilo iz njih mogoče razbrati, kaj vse počnemo narobe. Tega ne bi smeli delati, pa to počnemo, to bi morali početi, pa nam ne gre dobro od rok.

Prebirala sem jih z radovednostjo. Nekaj sem sem naučila, a tu in tam se mi je potrdilo, da nekatere stvari počnem prav.

V poletnih mesecih so se v Veliki Britaniji, denimo, oglasili učitelji, ki so hoteli med drugim sporočiti staršem, da njihovi otroci niso njihovi tovariši, da ne smejo biti preveč zaščitniški in da je telovadba obvezen šolski predmet. Nato so se odzvali starši, ki so učiteljem med drugim svetovali, naj preobremenjenim staršev ne nabijajo občutka krivde, naj jim ne nalagajo domačih nalog, kot je izdelava rimljanskih oblačil, in da za vse pač niso krivi fantje.

Tudi pri nas so strokovnjaki opozarjali, da smo starši preveč zaščitniški. Že predšolske otroke bi morali pustiti same na igrišču in jim omogočiti pridobivanje lastnih izkušenj. A tega v želji, da bi jih zaščitili, ne počnemo. Otroci so preveč pred računalniki, ker naj bi bili tako bolj varni, a v resnici to sploh ni nujno res. Tudi na spletu nanje prežijo ljudje, ki jih lahko trpinčijo ali zlorabljajo. In bolje je, da se otroci naučijo, kaj so tveganje, nadzor in obvladovanje čustev, pri osmih letih med plezanjem na drevo kot pri osemnajstih med vožnjo z avtomobilom.

Tudi jaz predšolskih otrok, no, pravzaprav niti šolarja, še ne puščam samih na igrišču, zato sem se vprašala, ali nisem preveč zaščitniška. Potolažil me je odgovor Alberta Mrgoleta, ki pravi, da je to, kar počnem, ko sem z njimi na igrišču, podoba varne navezanosti. Sedim na stopnicah in jim s tem omogočim, da pridejo k meni, ko to želijo, in s tem dobijo sporočilo, da se je varno igrati, sicer pa klepetam z drugimi starši.

Morda najpomembnejši nasvet, ki sem ga dobila, je, da se moramo starši umakniti. To ne pomeni, da nas ni ob otrocih, nasprotno, moramo biti zraven njih, ampak kot mentorji. Otroke moramo spremljati, jih spodbujati, da sami iščejo, raziskujejo, da so radovedni, da jim ponujamo aktivnosti, kjer bodo lahko pokazali čim več samoiniciativnosti. 

Tudi če jim dovolimo, da uporabljajo tablice ali računalnik, naj na njih ne igrajo samo igric. Naučiti jih moramo, da so to tudi orodja za tešitev radovednosti.

To namreč izgubljajo, opažajo šolski psihologi. Otroci so vse manj radovedni, ker jim starši vse prinesemo na pladnju v dobri veri, da bomo s tem boljši starši in da bomo otroku dali vse, kar mu lahko. Hočemo jim dobro, zelo se potrudimo, a na neki način iz njih delamo »invalide«.

Ker jim ne dovolimo, da bi se sami igrali na igrišču, ampak jih zadržujemo doma, ali pa jih vpisujemo v organizirane aktivnosti, so vse manj socializirani.

Za rojstne dneve najemamo animatorje, vse zato, da bodo lepo praznovali. Kako smo pa mi praznovali rojstne dneve? Nobene animacije nismo potrebovali, a smo se imeli krasno.

Naši otroci pa imajo na zabavah animatorje in še jim je dolgčas. Starši se včasih preveč angažiramo, ker na otroke gledamo kot na projekt in vanje vlagamo in vlagamo. A če so pričakovanja prevelika, je padec na realna tla lahko boleč. Starši moramo otroke spodbujati k radovednosti, angažiranosti in ustvarjalnosti, a zdi se, da ni najbolje, da jih poskusimo prestreči, vsakič ko se spotaknejo.