Tiskane izdaje
Poletje je čas za zabavo in počitek, lahko pa tudi za razmislek.
Ko se svet umiri in čas vsaj malo ustavi, se lahko posvetimo sebi, svojim pričakovanjem in tudi preizpraševanju, v kakšnem svetu želimo živeti.
Sama veliko razmišljam o tem. Vem, da marsičesa ne morem spremeniti, lahko pa svoje poglede prenesem na otroke.
Ko se zaziram v minulo šolsko leto, hote ali nehote opazim, da se je tudi skozenj pokazalo, kakšna družba smo.
Družba, kjer vsakdo skrbi za svoj vrtiček. In ko stvari ne tečejo, kot bi morale, za to okrivi druge.
Ne želim živeti v takem svetu. Oziroma – ne želim, da bi v njem živeli moji otroci.
Oni dan me je poklicala gospa in mi pripovedovala o svoji največji dragocenosti, štiriletnemu pravnučku, ki je krasno bitje. No, je takoj dodala, saj so taki vsi otroci. Skrbelo jo je, v kakšno šolo bo nekoč moral iti in hotela je s svojim znanjem pomagati, da bi bila ta šola boljša.
Res je, taki so vsi otroci.
In od njih bi se morali učiti.
V njih ni niti trohice sarkazma ali cinizma, je le odkrita in iskrena radovednost. Otroci imajo večinoma radi mir in občutek varnosti. Če se le da, poskušajo zgladiti prepire in spore, iskati rešitve in spravo.
To bi morali početi tudi mi.
Naša šola ni slaba, lahko pa bi bila boljša. Morda je čas, da med počitnicami razmislimo, kako lahko to skupaj dosežemo.
Vsak od nas se lahko vsak dan znova odloči, kako bo ravnal.
Naj to ravnanje vodi k družbi strpnosti in sodelovanja.
