Tiskane izdaje
Slovenka, ki živi z otrokom na Švedskem: »Najboljša je pa šola, starši sploh ne vemo, da obstaja. Otroci vse naredijo v šoli.«
Razredničarka mojega tretješolca na roditeljskem sestanku: »V tej fazi so otroci še precej nesamostojni, snovi je pa toliko, da boste morali doma z njimi še vedno ogromno delati.«
Ali je lahko še kaj bolj absurdnega od slovenske šole, se je na svojem facebooku vprašala Maja Čander.
Pod njenim zapisom se je razplamtela razprava. Nekateri so ji pritrjevali, drugi so izrazili drugačno mnenje.
A besede o nesamostojnosti in o tem, da je snovi veliko in bodo zato morali starši z otrokom ogromno delati, so zbodle tudi mene.
Od kdaj je naloga staršev, da z otrokom veliko delajo?
Od kdaj morajo starši, ki so mnogi v službi od devetih do petih, nato pa pridejo ob pol šestih popoldne utrujeni domov, tri proste ure, ki jih še imajo za svoje otroke, nameniti šoli?
Mar ni s tem početjem nekaj zelo narobe? Ali ne bi morali časa, ki ga lahko skupaj preživimo, preden morajo otroci spat, nameniti čemu bolj smiselnemu? Denimo pogovoru, crkljanju, igri, ustvarjanju v kuhinji?
Kdaj je šola začela narekovati družinsko življenje? In zakaj to sploh lahko počne?
Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič je v reviji za starše Pogled, ki izhaja skupaj s Cicibanom, dejala: »Ker meje med domom in šolo ni, se ta začarani krog začne takoj, saj šola sili domov in spodbuja starše, da pritiskajo na otroke, čeprav se temu reče, naj delajo doma z njimi.«
V šolah velikokrat opozarjajo, da učitelji nimajo več avtonomije, da se starši preveč vmešavajo v šolo, da pritiskajo nanje. Toda skoraj nihče ne opozarja, da velja tudi obratno.
Nenadoma je postalo običajno, da starši z otroki ali kar celo namesto njih izdelujemo plakate, lesene ladjice in vse, kar se v šoli spomnijo, da naj bi doma počeli.
In če starši opozorijo, naj bodo domače naloge take, da jih lahko otroci naredijo sami, obveljajo za lenobe, za starše, ki se nočejo ukvarjati z otroki, za tiste, ki pritiskajo na šolo, ali pa za zgage, ker nekaterih drugih staršev tako početje ne moti.
Seveda je priporočljivo v nižjih razredih z otroki vaditi poštevanko, jih poslušati, ko berejo na glas, in spremljati, kako se učijo pisati. A to še ne pomeni, da je dolžnost staršev, da se vsako popoldne namesto z otroki ukvarjajo s šolo.
In še manj, da delajo naloge, ki so za otroke prezahtevne, da bi jih delali sami.
Šola naj bo šola, in ko pridejo otroci domov, naj bodo otroci svojih staršev, ne pa šolarji.
Kajti navsezadnje: naloga šole in učiteljev je, da učijo, kajti ni nujno, da starši to znajo početi.
Nikoli ne bom pozabila, kako mi je znanka pripovedovala, da ji je učiteljica rekla, naj s petošolcem doma vadi slovnico, ker mu ne gre.
Znanka ji je rekla: »Koliko let ste se učili v šoli srbohrvaško?«
»Eno leto.«
»Pa znate dovolj, da bi otroka učili slovnico?«
»Ne.«
»Kako pa to potem pričakujete od mene, ki se je v šoli nisem učila niti eno leto?«
Enako bi lahko veljalo za matematiko ali angleščino.
Učitelji so bil v šoli praviloma dobri učenci. Zato se težko – pa to niso moje besede, ampak besede šolskih strokovnjakov, tudi učiteljev – vživijo v kožo otroka, ki mu v šoli ne gre.
Pa bi se morali.
Tako kot bi se morali vživeti v kožo staršev, ki ne pridejo domov že ob dveh tako kot učitelji. Ti resda potem doma delajo še dve ali tri ure. A v nasprotju z drugimi starši so od tistega trenutka v istem prostoru s svojimi otroki, ki jih lahko, če je treba, prosijo za nasvet. Drugi starši imajo na voljo pol manj časa.
