Minuta za vzgojo: Kje bom našla svojega ljubljenca?

Starši imamo radi svoje otroke. (O izjemah morda kdaj drugič).

Ker jih imamo radi, jih cenimo, spoštujemo in se bojimo zanje. V njih v vsakem trenutku − tudi ko nam najbolj skačejo po glavi – vidimo čudovita bitja, ki bodo nekoč zrasla v krasne ženske in moške.

Toda jih bodo tako videli tudi drugi? Se bodo tako videli sami?

V poplavi informacij, kako do lepšega, boljšega življenja in kako do lepšega, boljšega zdravega telesa, ki so vse po vrsti povezane s komercialnimi izdelki in s potrditvijo, ki nam jo lahko da samo nekdo drug, smo starši skorajda edini, vsekakor pa najpomembnejši zaveznik naših otrok.

Tako fantov kot deklet.

Naučiti jih moramo, da morajo biti spoštljivi in prijazni in topli in sočutni. Predati jim moramo temeljno sporočilo: naj zavedanje, da so vredni ljubezni (starševske in partnerske), črpajo iz sebe, ne pa iz drugih.

To sporočilo je znal morda najbolje ubesediti oče, ki je hčerki napisal pismo o njenem bodočem možu.

K pisanju ga je spodbudilo vprašanje, na katero je naletel v brskalniku Google kot eno najpogostejših: Kako naj ohranim njegovo zanimanje?

Njegovo pismo je postalo viralno, objavili so ga številni portali. Če ste ga spregledali, ga lahko preberete tudi na portalu Za starše.

Že petletnice znajo staršem postaviti pomembno »filozofsko« vprašanje: Kje bom našla svojega ljubljenca?

Starši jim moramo znati odgovoriti, da ga nekje nekoč že bodo, če bodo to hotele.

Pri tem pa jih ne sme skrbeti, kako bodo ohranile njihovo zanimanje. Njihova naloga je, da se zavedajo, kako so tega zanimanja vredne. Tako kot je marsikaj vredno njihovega.

In enako velja za fante.