Tiskane izdaje
Otroci prihajajo domov s spričevali in po glavi mi rojijo opozorila dr. Alberta in Lee Mrgole.
Vedno znova se zalotim, da podlegam običajnim starševskim napakam. Držim spričevalo v roki in se jezim zaradi ocen, ki ne dosegajo mojih pričakovanj. Razmišljam, kaj je šlo narobe. Bi morala večkrat na govorilne? Moji starši niso šli nikoli. Bi se morala naročiti na e-asistenta? Ni mi do tega, da bi se o otroku pogovarjala z napravo, še manj pa do tega, da bi napravi zaupala vse možne podatke.
Seveda je najbolj logično, da bi se morala pogovarjati z otrokom in učiteljico. Ampak otrok vsakič znova pove, da je vse ok. Učiteljica pa je tudi omenila le, da je malo popustil pri nalogah, nič drugega.
Lea in Albert Mrgole, avtorja knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo, opozarjata, da vse več staršev v svojem otroku vidi le šolarja.
Vrednotijo ga skozi šolske ocene. V njem ne vidijo več prijazne sestre, ki je vedno pozorna do mlajšega brata, ali športnika, ki zabija odločilne gole, skrbne malčice, ki vedno brez opominjanja pospravi sobo.
Šola je v družinskem življenju postala tako pomembna, da je lahko otrok kakršenkoli, da le domov nosi dobre ocene. »Na eni od šol nama je otrok rekel: 'Vreden sem toliko, kakršne ocene imam,'« sta povedala družinska terapevta.
Starši tako pogosto ne vedo, ugotavljata, kaj otrok rad jé in katero glasbo najraje posluša, vedo pa, kakšne ocene ima.
No, jaz še tega ne vem, sem zdaj ugotovila.
Res pa je, da vsaj približno vem, kdo so njihovi prijatelji. Vem tudi, kdo od njih jé torto (in katero) in kdo je ne mara. Pri glasbi se že zatakne.
Potrebujem opomnik. Spet se moram spomniti, da jih ne smem najprej vprašati, kako je bilo v šoli. Na to vprašanje je možen samo en odgovor: »V redu.«
Ne zadošča niti, da vprašam, kako so.
Na tako splošen odgovor bom spet dobila isti odgovor: »V redu.«
Zakonca Mrgole sta mi že povedala, da moram biti bolj konkretna, a sem to pozabila. Težko je spremeniti utirjene navade, še posebej v današnjem hitrem življenjskem ritmu, ko je osnovni način, v katerem smo starši večino časa, način preživetja.
Skratka, vprašati jih moram, ali so utrujeni, jim skuhati morda kakav, se pozanimati, kaj lahko naredim zanje. Tako jim bom sporočila, da so pomembni oni, ne šola, je razložila Lea Mrgole. »Tako boste pokazali, da so doma dobrodošli, takšni, kot so, enkrat naveličani in drugič navdušeni.«
Vesela sem vsaj ene stvari: čeprav sem podlegla jezici, sem se v vseh teh letih naučila vsaj to, da nisem težila ves večer. No, samo čisto majčkeno po prvem šoku še.
Potem sem spet videla otroka, ki je čudovit risar (čeprav pri likovnem pouku tega očitno ne pokaže), dober tovariš, ljubeč sorojenec in na sploh eno čudovito, srčno, prijetno in prijazno bitje.
Zdaj moram dobiti samo še nasvet, kako vendarle doseči, da se ocene v prihodnjih mesecih izboljšajo. Navsezadnje je res, da z njimi istovetimo prihodnost naših otrok.
Začela bom s tema nasvetoma zakoncev Mrgole:
»Recimo, da otrok pride iz šole s trojko. Starši ga ne vprašamo več, ali je z oceno zadovoljen, ampak takoj prevzamemo lastništvo nad njegovim dosežkom. Rečemo: 'Joj, kako sem vesela!' Ali pa: 'Zmoreš za štiri. Zakaj se ne potrudiš, da bi pisal več?'«.
Skratka, to odpade.
In pa:
»Če bi ga vprašali, kako je zadovoljen z oceno, bi nam morda povedal, da mu je do štirice le malo manjkalo. Tako bi izvedeli veliko več; da je želel štirico, da bi jo lahko dosegel, a da je kljub temu zadovoljen. Z našim 'zakaj' pa smo mu sporočili, da ni naredil dovolj, da je zguba, da je lenuh. Povedali smo mu, kaj si o njem mislimo, on je utihnil in odšel.«
No, to!
Upam, da bo pomagalo. Če ne, bom potrebovala nov opomnik.
