Tiskane izdaje
V teh dneh sta odmevala dva prispevka o vzgoji in oba sta se lotevala iste teme − odgovornosti.
Učiteljica Mateja Peršolja je v Delu pisala, kako sistematično vzgajamo neodgovorne državljane.
»V osnovni in srednji šoli lahko vsak dan opazujemo, kako se skrb za šolo z mladostnika prenaša na starše (če ne napreduje, če ne piše domačih nalog, takoj kličemo starše) ali celo na inštruktorje (če mu/ji v šoli takoj najdemo inštruktorja, da dela z njim). Ne izboljšujemo pa delovnih navad in z njimi povezane odgovornosti.«
Mama Tina Deu je (resda že lani, pa je bil prispevek spet objavljen) na portalu Fokuspokus pisala, kako so starši čudni, če imajo samostojne otroke. »Če imaš samostojne otroke, si danes čuden. Za marsikoga celo neodgovoren. Kot da pri nas ugrabljajo otroke, ki gredo sami na avtobus.«
Med povezanimi vsebinami ob prispevku Mateje Peršolja je tudi zapis ravnatelja Milana Roglja o odnosu starši-šola-inšpekcija, pa sem prebrala še tega. Ravnatelj govori, da bi se morali starši držati stran od šole, sprejeti bi morali le šolska navodila za domače delo. Učitelji so, kot pravi, strokovnjaki za šolski učno-vzgojni proces, starši pa za domačo vzgojo.
Strinjam se z učiteljico. Do neke mere razumem ravnatelja. Predvsem pa se počutim kot mama.
In ugotavljam, da bi bilo problemov precej manj, če bi se pogovarjali, če bi se slišali in predvsem če bi se bolj ukvarjali s seboj in manj z drugimi.
Z učiteljico se strinjam, ker mi gre res zelo na živce, ko domov dobim listek, kjer, denimo, piše: Starši, prihodnji teden bomo preverjali znanje. Z otrokom ponovite snov.
Razumem ravnatelja, ki opisuje spodkopavanje avtoritete, avtonomije in strokovnosti učiteljev in drugih zaposelnih na šoli. Nekateri starši si pač jemljejo pravico, da se vmešavajo v delo učiteljev zgolj zato, da se bo njihovemu otroku bolje godilo − tudi na račun drugih.
Ampak po drugi strani so med starši tudi pravni in finančni strokovnjaki, o katerih ravnatelj pravi, da jih na šoli ni.
Redko zaznam, da bi v kakšni šoli hoteli izkoristi njihova znanja v skupno dobro.
In velikokrat slišim, da učitelji niso ravno vrhunsko strokovno opravili svojega dela.
Porekli boste, da je to običajno stališče staršev. Ampak takšnih zgodb je veliko, vsekakor preveč, da bi nad njimi zamahnili z roko. Kako se, na primer, počuti otrok, ko mu učiteljica reče: vidim, da se tvoja mama ves teden ni mogla ukvarjati s tabo. Je na taki šoli res lahko prostor samo za učitelje in otroke? Ali pa morajo kdaj besedo dobiti tudi starši?
Sama otroke vzgajam k samostojnosti in odgovornosti. Na govorilne se odpravim poredko, učiteljicam in učitelju ponavadi pokimam, pozdravim, to je pa tudi vse. Tudi zunaj šole (na dejavnostih, igrišču) je največkrat tako.
To ni neko načrtno početje. Najpogosteje je posledica tega, da so trije in da sem polno zaposlena in ponavadi preutrujena za aktivno bedenje nad njimi. (Tujci vsakič znova začudeno, a tudi občudujoče in razumevajoče dvignejo obrvi, ko jim povem, da sem osem, včasih tudi več ur v službi in da imam tri otroke. V Sloveniji ponavadi – ko beseda nanese na zaposlene mame – v ušesa priplavajo besede: seveda, kaj pa drugega, nič čudnega, da je torok podivjan, če pa mama nima časa zanj, ker je ves dan v službi. Še celo nekatere raziskave povezujejo slabši učni uspeh v šolah z zaposlenostjo staršev, ki da se zaradi službe ne utegnejo ukvarjati z otroki.)
Da so otroci odgovorni in samostojni, lahko zapišem zato, ker mi to govorijo drugi, ki jih spoznajo. Sama si ne bi drznila tega izjaviti, ker živim v deželi, kjer se »lastna hvala pod mizo vala«.
Zapisala sem tudi zato, ker je to obliž na rano, ki si jo zadajam, ko se sekiram, da jim namenim premalo časa.
Moji otroci so vsako popoldne sami na ulici. No, niso čisto sami, obdaja jih četica otrok. Prav tako se igrajo do teme, kot smo se mi na igrišču na koncu ulice.
Na tisto igrišče imamo prijateljčki iz Jenkove najlepše spomine še danes.
Upam, da jih bodo imeli tudi moji otroci.
Ampak pri tem mi v ušesih večkrat odzvanja začudenje s primesjo očitka tistih, ki danes ne bi nikoli pustili otrok samih na cesto.
Podpišem vse, kar je o vzgoji (ne)odgovornosti napisala Mateja Peršolja.
Pomislek iz praktičnih razlogov imam le, ko predlaga, da učitelji ne bi več dežurali na hodnikih med odmori.
Sama se zavzemam zanje, ker sem bila priča temu, kaj se sicer dogaja. Ne zadošča, če eden ali deset staršev in učiteljev vzgajajo, kot predlaga, če tega drugi ne počnejo.
Morda bomo sčasoma le našli način za večjo odgovornost vsaj prihodnjih generacij.
A to bo mogoče le, če se bomo poslušali in če ne bomo a priori obsojali tistih, ki ravnajo drugače. Tudi če njihovi otroci sami pešačijo v šolo, naši pa ne, se vozijo za avtobusom, naši pa ne, se sami igrajo na igrišču, naši pa ne. In obratno.
