Tiskane izdaje
Po uspešni akciji, ki jo je v ZDA spodbudila učiteljica Kyle Schwartz, ko je učencem za nalogo naročila, naj napišejo spis, ki se začne z besedami Želim si, da bi moj učitelj vedel ..., se je ideja, da učenci v pismu učitelju razkrijejo svoje skrivnost ali izpovedo, kaj jih tare, prenesla tudi v Slovenijo.
Pograbila jo je učiteljica Nina Jelen iz Podružnične šole Podkum.
Učencem je za nalogo naročila, naj napišejo spis in jim tako ponudila priložnost, da se jim odprejo, ji razložijo, zakaj so kdaj neuspešni, kaj si želijo spremeniti v šoli, kaj jih veseli, moti.
Njihovi zapisi so jo presenetili, nasmejali in ji hkrati potrdili, da se učenci na šoli prijetno počutijo.
Skoznje jih je spoznala še malo bolje, kot jih je poznala do tedaj, je zapisala v prispevku, ki je objavljen v spletnem časopisu za otroke Časoris. (Razkritje: Časoris pišem in urejam avtorica tega bloga).
A to ni bilo dovolj. Nato se je domislila, da jim tudi sama napiše pismo.
V njem je razkrila, da je, čeprav je učiteljica, prav takšna kot drugi ljudje. Hodi v trgovino, rada ima bonbone, obožuje koncerte, dobre filme in potovanja, veseli se piknikov (kjer včasih poje preveč čevapčičev in se potem kotali naokoli), navija za smučarje in motoriste ...
Razkrila jim je tudi največjo učiteljsko skrivnost:
»Na koncu bi vam rada prišepnila še NAJVEČJO učiteljsko skrivnost! Ampak samo, če jo boste obdržali zase! Boste? Torej, pripravite se ... tudi učitelji imamo zeeeeeeeeelo radi počitnice! Lahko verjamete? Takole na koncu leta sama komaj čakam, da se bom namakala v morju in zjutraj dolgo spala. Ampak vem, da mi bo po nekaj dneh že malce dolgčas po vas in bom težko pričakovala dan, ko se bomo spet srečali.«
Njen zapis je podrl vse rekorde v branosti, povzeli so ga tudi na portalu Siol in z Nino Jelen naredili intervju.
In tako me je prešinilo: Kako bi bilo, če bi svojim otrokom naročila, naj napišejo pismo?
Pismo, ki bi se začelo z besedami: Želim si, da bi moja mami in ati vedela ...
Med počitnicami se bo morda našel ravno pravi trenutek.
Sem namreč mama otrok, ki so precej redkobesedni, obenem pa tudi sama morda ne znam na pravi način povrtati po njih. Tako se mi dogaja, da o tem, kaj počnejo v šolskem času, še največ izvem od drugih otrok ali staršev.
Tako kot Kyle Schwartz se mi zato ves čas dozdeva, da o njih ne vem nečesa pomembnega.
In tudi jaz imam občutek, da ne vem čisto dobro, kakšen je njihov vsakdanjik.
Kyle Schwartz učencem ni mogla pomagati in jih podpirati, ker ni vedela, kako živijo zunaj šole.
Ker na vprašanja o šoli, sošolcih, učiteljih in prijateljih ponavadi ne dobim odgovora, razen skopih besed »v redu«, ne vem, kako živijo, ko so v šoli, in jim zato ne morem pomagati niti podpirati – tudi če bi lahko.
Seveda sem prebrala knjige o vzgoji oziroma komunikaciji z otroki, v katerih piše, da morajo starši v vsakem trenutku vedeti, kdo je otrokov najboljši prijatelj, katero jed ima najraje in katera je njegova najljubša barva.
Popolnoma mi je tudi razumljiv koncept, ki sta ga predstavila družinska terapevta Leonida in dr. Albert Mrgole, ki pravita, da je pogovor lažje začeti, če najprej starši razkrijejo, kako je minil njihov dan v službi.
Toda kaj, ko vse to ne pomaga veliko.
V spominu so mi ostale besede legendarne prevajalke Radojke Vrančič, ki je na vprašanje Kako se je s starostjo spremenil vaš odnos do družine, otrok? odgovorila: »Ni več toliko dolžnosti do družine; so pa odnosi, kolikor jih je še ostalo, zelo zaželeni. Ponavadi mlajša generacija za starejše nima časa ali pa ga odmeri bolj skopo. Toda s tem se je treba sprijazniti. Sama sem si uredila to tako, da svoje štiri vnuke vsak teden povabim na kosilo. Takrat se potrudim in jim kaj dobrega skuham. Vnuki se pogovarjajo med seboj in tako izvem več o njihovem življenju, kot pa če bi se vsak posebej pogovarjal z menoj.«
Kako prav je imela, sem izkusila, ko sem ugotovila, da od otrok največ izvem, ko jih z njihovimi prijateljčki nekam odpeljem.
Ker se moja občasna služba mame taksistke počasi izteka, bom najbrž res lepega poletnega popoldneva otroke prosila, naj mi napišejo pismo. Morda bom potem vendarle spet izvedela kaj novega, zanimivega, pametnega in vznemirljivega.
