Tiskane izdaje
Resno me zanima: zakaj smo v Sloveniji otrokom prepovedali, da gredo pred sedmim letom sami iz šole domov?
Na Japonskem, denimo, je popolnoma običajno, da se sedemletniki vozijo z metrojem, in celo se zgodi, da to stori kakšen štiriletnik.
Zakaj smo torej pri nas tako zaščitili otroke? Ker gledamo preveč ameriških filmov, kjer nevarnost preži za vsakim grmom?
V Ameriki bi starše, ki so otroka pustili samega na metro, prijavili socialni službi. Ampak v Ameriki so tudi aretirali mamo, ki je devetletno hčer pustila v parku, ko je bila sama v službi. Bo potemtakem to naš naslednji korak?
Koliko pedofilov je res na Slovenskem?
In zakaj se precej manj obremenjujemo s tistimi, ki otroke dejansko zlorabljajo – v družinskem krogu (strici, dedki, sosedi ...)? Teh je bistveno več, kot je stričkov, ki bi otroka zvabili v avto, ko ti hodijo peš iz šole domov.
So razlog morda prehitri avtomobili in predivji vozniki?
Otrokom do desetega leta njihova majhnost onemogoča, da bi imeli tak pregled čez dogajanje v prometu, kot ga imajo odrasli. Ampak ali to pomeni, da zato nikamor ne smejo sami? Ali to preprosto pomeni, da jih moramo toliko bolj poučiti o vedenju v prometu?
Otroci dobro slišijo, vendar ne vedo natančno, iz katere smeri slišijo vozilo. Agencija za varnost v prometu (AVP) v svoji publikaciji tudi poudarja, da ne znajo dobro presojati hitrosti vozil in ocenjevati razdalj. Njihova pozornost se hitro preusmerja na druge stvari; mimogrede jih kaj zmoti in hitro pozabijo, da so videli približajoče se vozilo. Pogosto tudi mislijo, da jih voznik vidi, če ga oni vidijo, kako se jim približuje, čeprav ni vedno tako.
A to predvsem pomeni, da potrebujejo poduk, nasvete, vodenje in nadzor odraslih, ne pomeni pa tudi, da moramo zadeve prignati do absurda, kot je pred časom opozorila Bojana Potočnik, tudi sama učiteljica, ki ni mogla doseči, da bi izjemoma štiriletnico iz vrtca domov pospremila njena devetletna sestra, čeprav sta imeli do doma samo sto metrov in na poti sta morali prečkati eno slepo ulico.
Ko sem v članku opozorila, da imajo otroci zaradi pretežkih torb zdravstvene težave, me je več znancev spomnilo, da otroci preveč sedijo in da je del vzroka iskati tudi v tem.
»Če bi se otroci normalno gibali in razvijali mišično maso, bi lahko brez problema nosili tudi malo težjo šolsko torbo. Ker pa so bolj ali manj cele dneve sedeči in za računalnikom, je jasno, da se jim hrbtenica deformira,« je napisala ena znanka.
Seveda. Ampak zakaj se otroci premalo gibljejo?
Razlogov je več. Včasih so domov prihajali ob enih ali dveh popoldne in imeli potem še dovolj časa, da naredijo domačo nalogo, se zaigrajo na dvorišču in obiščejo kakšno aktivnost. Danes so mnogi do petega razreda v podaljšanem bivanju.
Domov pridejo recimo ob štirih, čeprav mnogi tudi šele ob pol šestih. Narediti morajo domačo nalogo, ker zanjo v šoli zmanjka časa ali ker na šoli menijo, da je treba domače naloge narediti doma. Nemara imajo na urniku še trening ali glasbeno šolo. Do odhoda v posteljo jim ostaneta ura ali dve in seveda se je precej lažje v tistem času, ki ostane, zasedeti za računalnikom kot pa iti na dvorišče ali igrišče.
Kajti tudi tja jih morajo vsaj še do tretjega razreda pospremiti starši (v Ameriki bi jih sicer aretirali), ki bi prav tako popoldne raje obsedeli na kavču.
In lahko gremo še korak naprej: na igrišču potem starši bdijo nad vsem, kar otroci počnejo. Če se gugajo, jih je strah, da bodo padli z gugalnice in si zlomili ključnico. Če se spuščajo po toboganu, jim sledijo po lestvi navzgor, da se ne bi slučajno zvrnili in zlomili nogo. Če splezajo na drevo, že vpijejo, naj gredo takoj dol: da ne polomijo veje ali sebe. Če se zravsajo, takoj delajo red.
Mar ne bi bil čas, da razmislimo, kaj otroci dejansko zmorejo sami, in da nehamo biti pretirano zaščitniški zgolj zato, ker se je nekoč nekje nekomu morda nekaj zgodilo. Kaj pa vsi tisti, ki se jim ni?
