Tiskane izdaje
Starši želimo otrokom vse najboljše. Tako zelo si to želimo, da včasih pozabimo, kaj je zanje najboljše.
Maj bi moral biti mesec ljubezni, sreče in radosti, a vse bolj postaja mesec skrbi, grenkobe in stresa zaradi ocen.
Tudi učitelji opozarjajo, da starši pritiskajo nanje. Nekaterim celo grozijo, če otrokom ne bodo dali take ocene, kot starši mislijo, da si jih zaslužijo.
Pa je to res najboljše za otroke?
Mar si res želimo, da bi, kot kažejo raziskave v tujini, tudi naši otroci posegali po hitri hrani, čokoladi in energijskih pijačah, ker so tako zelo v stresu zaradi zaključevanja ocen?
Sama si želim, da bi bili moji otroci radovedni, zdravi in srečni. In želim si, da bi ljubezen do pridobivanja znanja ohranili tudi v srednji šoli, na fakulteti in še kasneje.
Zadnjič sem imela priložnost opazovati skupino sedmošolcev in devetošolcev. Moram reči, da so bili najbolj zdolgočaseni, naveličani in nezainteresirani šolarji, kar sem jih kdaj srečala.
Ne vem, koliko lahko vplivam, da moji ne bodo taki, vem pa, da se bom trudila, da bom v njih ohranila temeljno radovednost in ljubezen do življenja. Upam, da bom pri tem čim bolj uspešna.
Prav gotovo pa ne bom, tako kot to počnejo starši v Singapurju, namesto njih ali z njimi hodila v šolo. Poskusila jim bom dopovedati, da je šola njihova obveznost in da sem sama svojo obveznost že opravila.
To pa ne pomeni, da se ne želim še naprej učiti. Želim si, ampak ne zato, da bom otrokom pomagala opraviti osnovno šolo. Želim se učiti prav zato, ker me stvari še vedno zanimajo.
Singapur velja za državo z najboljšim izobraževalnim sistemom na svetu. Slovenija je na istem seznamu pristala na 18. mestu. To je zelo dober rezultat, glede na to, da je v raziskavi OECD sodelovalo 76 držav in da v Sloveniji pogostokrat bentimo čez šolo.
Nič ne bi imela proti, če bi slovenski izobraževalni sistem postal še boljši. Ampak tega si ne želim za ceno moje vrnitve v osnovnošolske klopi.
Andreas Schleicher, direktor direktorata za izobraževanje in posebni svetovalec za politike izobraževanja generalnega sekretarja OECD, sicer pravi, da singapurski starši to počnejo, ker hočejo prispevati družbi, v kateri živijo, in poudarja, da je razlika med evropejskim in azijskim pogledom na izobraževanje v motivaciji.
Azijci ga vidijo kot način izboljšanja svojega socioekonomskega položaja. Azijski otroci v šoli garajo, a to počnejo zato, ker to sami želijo, ne zato, ker jih k temu silijo. »Če bi jih silili, bi bil ta sistem res grozen,« priznava Andreas Schleicher.
Želja po znanju mora priti od znotraj. Nekoč so tudi v Evropi otroci znanje dojemali kot pot za boljše življenje. Upam, da mi bo uspelo to miselnost predati mojim otrokom.
Res je, da danes ni služb. Ampak znanje je veliko več kot pot do delovnega mesta. Je tudi pot do samega sebe.
»Knjige berem, če res nimam kaj bolj pametnega početi,« je rekel eden od omenjenih zdolgočasnežev. Sama poskusim odložiti vse drugo delo, da lahko berem.
Je res nemogoče tako ljubezen prenesti na otroke?
