Tiskane izdaje
Ali znamo spoštovati otroštvo?
Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič je prepričana, da ne. Še več. Pravi, da se odrasli nismo naučili slišati glasu otroka; ne zato, da bi nam ukazoval, ampak da bi bil naš sogovornik. Da bi bil živ v odnosu, ki ga soustvarja, da bi imel v njem svoj delež, svojo odgovornost, samostojnost.
»Mi znamo otrokom govoriti. V tem smo zelo dobri. Ampak govoriti z njim, to je nekaj drugega,« pravi.
Zato bi morali v šolah spremeniti paradigmo. K otroku bi morali pristopiti tam, kjer je, ne pa tam, kjer bi moral biti.
Otrok danes po njenem mnenju ne moremo učiti, kot so jih pred dvestotimi leti: sedi, poslušaj, vstani, odgovarjaj.
In vendar to počnejo učitelji, starši pa to dopuščamo, saj tudi mi pristopamo k njim na podoben način.
Zakaj? Ker je to težko, še posebej v času, ko z njimi preživimo dobre tri ali štiri ure na dan. Utrujeni in razvrvani si težko vzamemo čas, da bi jim natančno prisluhnili; da bi slišali njihov glas.
Kaj torej narediti? Sama se ji bom poskušala – vsaj v tistih trenutkih dneva, ko se bom na to spomnila – približati kot spoštljiv in odgovoren zaveznik ekspertu iz izkušenj, kot svetuje Gabi Čačinovič Vogrinčič.
Kaj to pomeni? Samo to, da pristopim iz perspektive moči; da torej spodbudim, tisto, kar je dobro, ne pa da se obregnem ob tisto, kar je slabo. Postelja ni pospravljena, kot si jaz predstavljam, da bi morala biti, a je kljub temu pospravljena. Mali strokovnjak iz izkušenj pa se bo sčasoma naučil, kako naj to pospravljanje izpili.
Včasih je to zelo težko; veliko lažje je zabevskati, da postelja ni pospravljena, in spregledati njihov trud.
In ker sem obenem še naravnana tako, da vedno najprej vidim pol prazen kozarec, bom še težje sprejela njeno misel: »Če vidiš najprej pol poln kozarec, ne zanikaš, da je pol prazen, ampak se nasloniš na dobro. Ampak tega se je treba učiti.«
To bom poskusila narediti. Upam, da bodo njene besede slišali tudi učitelji. Da bodo postali njihovi zavezniki, da bodo videli pol poln kozarec, kjer so doslej videli pol praznega. Da bodo začeli iskati znanje tam, kjer so doslej iskali neznanje. Da ne bodo več zahtevali do pike natančno, to moraš znati, ono moraš znati, ampak da jim bodo dopustili, da napredujejo po svoji poti.
Samo tako bomo vsi skupaj v njih uspeli ohraniti tisto svetlikanje, zaradi katerega smo takrat, ko smo dovolj spočiti in odprti, da ga sploh uzremo, nad njimi tako navdušeni in očarani.
Zame je to spoštovanje otroštva.
