Mit zapeljivca

Pred desetimi leti sem rada pisala o velikih ljubeznih, o ženskah, ki so s svojo osebnostjo in talenti v družbenih okoliščinah, ki niso bile naklonjene ženski, spreminjale zgodovino umetnosti. O muzah, ki so svoje telo ponudile kot tabulo raso, na katero so umetniki naslikali svoj portret, ali jih uporabili kot generator ultimativnega navdiha, ki je napajal pesnitve ali romane ali njihovo glasbo. Ampak danes me mika, da se skrijem pred vso težo zunanjega sveta, in bi rada takole lahkotno, neobvezno razmišljala o moških. In se vsaj za slabo uro pretvarjala, da je svet miren, varen in da lahko neobvezno kramljamo o starih filmih, o romanih devetnajstega stoletja, o konceptu fatalke ali konceptu zapeljivca.

Nič novega ni, da so moški skozi zgodovino ženski nalepili številne vloge. Od muze, svetnice, dvorne dame visoko na oknu srednjeveškega gradu, hotnice, prešuštnice − in seveda usodne ženske. »Femme fatale je predvsem izraz za strah moških, ki se bojijo, da bi jih uničila takšne vrste ženska,« je rekel belgijski psihoanalitik, ki ga tako rada citiram. »S tem, ko so moški lik fatalke prenesli v pop kulturo, so ga na neki način poskušali obvladati.«

In če je femme fatale res samo koncentrat moških strahov, je zapeljivec, homme fatal, torej koncentrat strahov žensk?

Ženski svet je od nekdaj vznemirjala fantazma moškega, ki pride s korakom panterja, s pogledom konkvistadorja, jih preseneti, pretrese njihov svet, zmehča kolena, a potem tako kot je prišel, čez noč izgine. Ker je zavohal novo trofejo, novo obljubo zaljubljenosti, novo dozo endorfinov. Za njim ostaja sled strtih src ali pač, odvisno od pogleda, nenehno hrepenenje po ponovnem doživetju. Temu tipu moškega torej pravimo zapeljivec, usodni moški, Casanova, Don Juan, v francoščini tombeur, na Japonskem ikemen, v španščini mujeriego, v nemščini Frauenjäger … Obstaja v vseh kulturah, v vseh časih, zares in v literaturi, včasih nastopa na obeh straneh, v domišljiji in realnosti hkrati.

Skoraj vse ženske so sanjale o veliki, strastni ljubezni, je zapisala Simone de Beauvoir. Če je to napisala ena bolj slavnih feministk, to nekako ne zveni pogrošno. V njenih časih so inteligentne ženske imele svojega zapeljivca, »Don Draperja eksistencializma«, a to ni bil njen Sartre. To je bil predvsem njegov tekmec in nekaj časa prijatelj Albert Camus, ki je že zgodaj odkril moč, ki jo je imel nad ženskim spolom. V tej luči lažje razumemo njegov esej Donjuanstvo v Mitu o Sizifu, s katerim si je napovedal svoje burno ljubezensko življenje. »Zakaj bi morali ljubiti poredkoma, da bi ljubili močno?« se sprašuje v Mitu o Sizifu. »Zakaj hočemo Don Juana osmešiti, ga kaznovati, če je kljub vsemu le navaden zapeljivec, ki se tega zaveda? Zapeljivec, ki čeprav uvidi, kdo je, se zaradi tega ne spremeni, zapeljevanje je v njegovi naravi.«

»Čutil sem, da sem rojen za spol, ki je drugačen od mojega, zato sem ga zmeraj ljubil in sem skrbel, kolikor sem le mogel, da je tudi on ljubil mene,« je v svojih Spominih pisal še en moški, ki je postal prototip zapeljivca, a je bil morda res, kot je zapisala Maja Novak, predvsem rudimentarni feminist. Giacomo Casanova je dejansko zares ljubil ženske (»Bog je, če obstaja ženska«), opisoval jih je tako, kot jih je ljubil, nič pobožnjakarsko, zato lahko med drugim beremo tudi o »divjem drobu, ki pri eni povzroča krče, eno obnori, iz druge pa naredi tercialko«. Pri tem lahko zavzdihnemo, da je večina njegovih Spominov s pomočjo puritanskih cenzorjev namerno izgubljena s prevodom.

Morda najbolj razvpiti literarni prototip zapeljivca, ki se je nekako rodil v istem času, ko je Casanova, pogreznjen v spomine in pisanje, odhajal s tega sveta, je vikont Valmont v Laclosovem romanu, ki ga je še populariziral John Malkovich v Frearsovih Nevarnih razmerjih: moški, ki se ne zadovolji samo s telesom, ampak hoče žensko dušo. Zanimivo, da se avtor Laclos, čeprav je bil vojak, menda ni identificiral ne z Vikontom ne z Markizo, ampak prav z nedolžno, globoko zaljubljeno gospo de Tourvel, s 'predsednico'. Ker je bil tudi sam buržuj, ki je živel med aristokrati, a se je hkrati zavedal, da jim ne pripada.

Modernejši liki so seveda Don Draper v Oglaševalcih, Michael Fassbender v Sramoti ali Javier Bardem v Woodyjevi komediji Ljubezen v Barceloni, mačistični tip s samozavestnim korakom, v katerega se nepovratno zaljubijo vse akterke, sploh Scarlett Johansson in Penelope Cruz. Zanimivo, tako v Nevarnih razmerjih kot v Ljubezni v Barceloni se je zgodil usodni erotični preskok tudi izza kamere. Malkovich se je nesmrtno zaljubil v Michelle Pfeiffer, Bardem v Penelope Cruz. Film Steva McQueena Sramota pa je razkrinkal in razgalil tip zapeljivca, pri katerem za navidezno ravnodušno, seksi, zapeljivo zunanjostjo čepi strah. Strah pred razmerjem, nezmožnost bližine. O tem je govoril tudi britanski avtor (Buda iz predmestja, intimnost) Hanif Kureishi, ko je pred leti na povabilo Fabule prišel v Ljubljano. »Seks ni nevaren,« je rekel z ironijo. »Resnična nevarnost je − zaljubiti se. To je zares nevarno. In mislim, da je promiskuitetno vedenje samo obramba pred tem, da bi se zares zapletel s kom. Ker je resnično se zaplesti z nekom veliko težje, veliko bolj boleče.«

Betsy Prioleau v obsežni študiji o velikih zapeljivcih Swoon: Great Seducers poskuša celo »popredalčkati« določene vrste in podvrste zapeljivcev: hudičevi zapeljivci, uničevalci žensk, oboževalci žensk, androgini zapeljivci, neustavljivi sebičneži, odtujenci, uporniki, geniji, umetniki ... Zapeljivci imajo številne obraze in preobleke. Še najmanj šteje njihova zunanja podoba. Po Betsy Prioleau so zapeljivci z »največjim dometom« prav umetniki. Že šaman, ki naj bi bil nekakšen arhaični prototip umetnikov, je deloval na principu seksualne energije. Seznam tovrstnih zapeljivcev šamanov je po njenem precej dolg: Lord Byron s slavo, primerljivo s sodobnimi zvezdniki, Gabriele D’Annunzio, ki so ga ženske kot podivjane menda zasledovale po Evropi, pa madžarski klavirski virtuoz Franz Liszt, ki je v Parizu sredi 19. stoletja sprožil lisztomanijo, podobno beatlomaniji, tudi poet Alfred de Musset, ki je poleg srca George Sand osvojil še pol ženskega Pariza, pa Mihail Barišnikov, George Gershwin ... Med hudičevimi zapeljivci je menda na vrhu lestvice  Lucien Freud, »čarovnik erotike«. »Pozirati njemu je bilo kot biti jabolko v rajskem vrtu. Ko je bilo slikanja konec, sem se počutila, da sem izgnana iz raja,« je rekla ena od njegovih muz. Dvakrat poročen, sicer pa vsakič znova strastno zapleten v številna razmerja, iz njih je izšlo vsaj devet otrok. Podobno erotično neustavljiv, s še večjim šopkom potomcev, menda je zapustil kar štirinajst otrok, je bil Dunajčan Gustav Klimt, tako senzualen in enigmatičen kot njegove erotične zlato-rjave mojstrovine, je izjavila Alma Mahler, tudi sama fatalka, ko jo je presenetil njegov improviziran poljub na Trgu svetega Marka.

Med vsemi značilnostmi in preoblekami zgodovinskih ljubimcev in zapeljivcev je najbolj vidna predvsem ena lastnost: znali so začarati. Z besedami, z očmi, z nepredvidljivostjo. V ženski so znali vzbuditi občutek edinstvenosti. Ker so se zavedali, da so srečanja moški-ženska predvsem srečanja prikazni, srečanja fantazem. Kako že gre vrstica iz Angleškega pacienta: »Zaljubljeni v prikazni, vsi zaljubljeni v prikazni ...« Moški in ženska drug v drugemu gledata tisto, kar hočeta videti. Zaljubita se vsak v svojo projekcijo, v odsev drugega. Casanove tega sveta so to znali sprožiti. To se da povedati tudi drugače, recimo z besedami Bette Midler: Če veš, kaj si želi ženska, lahko vladaš svetu.