Tiskane izdaje
»Moja hčerka je bila nadvse prizadevna študentka, a je priznala, da je tekmovanje med študenti v Oxfordu neznosno. Povedala mi je, da imajo številne kolegice težave z zdravjem, od anoreksije, bulimije do hudih depresij.«
Tudi njeno hčerko je izdalo zdravje, tik pred diplomo je dobila hujše vnetje ledvic. Profesorji se za to niso zmenili, zdravniška potrdila gor ali dol. Hči se je odločila ogroziti svoje zdravje in je tako bolna opravljala izpit. To ni nič nenavadnega v visokotekmovalnih akademskih krogih. Vendar v nečem se je moja sogovornica motila, v Združenih državah Amerike ne bi bilo nič bolje.
Zdi se, da elitne univerze pretresa škandal za škandalom, od nepotizma, neobravnavanih spolnih napadov do nesočutja ob težavah študentov. Za rezultate gre! Žrtve pa so mladi ljudje, prav gotovo ne tisti, na čigar račune se stekajo vrtoglavi zneski za šolnine. Za večino so tako imenovane Ivy League univerze v Združenih državah Amerike nedosegljive. Zaradi denarja. Odličnih učencev je dovolj, zato morajo imeti poleg briljantnega uspeha še vrhunske športne ali umetniške sposobnosti. To jim omogoča, da postanejo štipendisti. A gorje, če njihov uspeh na vseh področjih ni brezhiben. V tako tekmovalnem okolju se nekateri, čeprav nadpovprečni študentje zlomijo. V zmedi se odločijo za smrt in za seboj pustijo neizbrisno trpljenje vseh, ki so jih imeli radi. Naravnost blazno je, da institucije, ki slovijo po intelektualnih vrhuncih, dopuščajo nehumane pritiske in dobesedno silijo študente, da potijo krvavi pot.
Tisti, ki se ne zlomijo in prestanejo tekmovalna študentska leta na videz nepoškodovani, se prebijejo v skupino izbranih, ki so jim odprta vrata v svet kariere. Morda so takšni čustveno in intelektualno zasužnjeni posamezniki le vrhunski izdelki elitnih tovarn za dresuro mladih.
Organizacija za študente v stiski Active Minds ugotavlja, da vsako leto na ameriških univerzah svoje življenje tragično konča več kot 1100 mladih življenj. Organizirali so potujočo razstavo, kjer z negovanih trat pred univerzitetnimi poslopji nemo zrejo nahrbtniki, ki predstavljajo nepopravljivo izgubo. Organizacijo je ustanovila Alison Malmon, ki je izgubila dvaindvajsetletnega brata, ko je s samomorom končal življenje med študijem na prestižni Pensilvanski Univerzi.
Nobena izobrazba ni vredna razčlovečenja. Ali kako lahko govorimo o akademski odličnosti, ki slovi po vsem svetu, če ta za seboj pušča smrtonosno sled? Znanost potrebujemo, saj predstavlja temelj sodobnosti, vendar če se ob tem odrečemo humanosti se to odraža tudi v metodah in rezultatih raziskovalnega dela.
Kot ugotavlja organizacija Active Minds, ima več kot polovica študentov težave zaradi samomorilnih misli. Znanost, ki zahteva gladiatorsko obračunavanje za napredovanje, se mora vprašati, komu pravzaprav služi.
Česa se pravzaprav učijo?
Nadarjena, lepa in pametna Allison Madison, ki je bila kot izjemno uspešna atletinja in učenka sprejeta na Pensilvansko Univerzo, je umrla stara komaj 19 let. V življenju ji je šlo vse kot po maslu, a nihče ni videl njenega nenehnega truda. V dnevnik je napisala:
»Mislila sem, da je najhuje, če si zaklenjen zunaj dogajanja. Zdaj se sprašujem, ali ni slabše biti zaklenjen vanj.«
Življenje niso bleščeči posnetki na instagramu, še manj všečki na facebooku. Ne, vsem to ni jasno, kako zelo podobe zavajajo in kako zelo potrebujemo drug drugega v svoji nepopolnosti.
Kar želi organizacija Active Minds doseči, je, da se povsem nepotrebni tabuji glede našega počutja podrejo.
Le kdo še ni bil v stiski in kdo smo mi, da bi sodili? Pomagajmo si med seboj.
