Dobro jutro: Moj dragi tujec

Veliko zanimivih zgodb? Vsak mimoidoči je pravzaprav roman zase. In če bi skupaj zapela vsa življenja, skrita med gubami na obrazu ljudi v baru, v katerem ravnodušno srkamo kavo, bi nas presunila kakofonija različnih izkušenj in presenetila harmonija podobnih doživetij.

Raziskave behavioristov kažejo, da so ljudje srečnejši, če se vsak dan pogovarjajo z naključnimi sopotniki v mestnem prevozu. Naša civilizacija temelji na napačni predpostavki, da bi vsi okoli nas raje videli, da jih pustimo pri miru.

Takšno stanje – kadar bi se radi pogovarjali s tujcem poleg sebe, vendar tega ne naredimo, ker domnevamo, da so vsi drugi zadovoljni, ker so lahko tiho v svoji samoti – so psihologi poimenovali pluralistična ignoranca. Ko so neki skupini ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati v njihovem poskusu, naročili, naj se na poti v službo začnejo pogovarjati s komer koli okoli njih, drugi skupini pa so rekli, naj tega ne storijo, so konec dneva ugotovili, da je bila prva skupina srečnejša od druge.

Kaj se lahko naučimo iz tega? V resničnem življenju sami sebe čedalje bolj potiskamo v osamo, kolikor pogosteje se sporazumevamo po internetu, izkrivljamo družbene norme v napačne ugotovitve o tem, kaj si želijo ljudje okoli nas, in brez potrebe vztrajamo pri kultu tujca brez imena, brez izraza, brez identitete. Mimo nas po ulicah hodijo sence. Tudi sami se vedemo kakor sence na asfaltu in tišamo glas svojega romana, vpletenega v lase, da ga nihče okoli nas ne sliši.

Bili bi srečnejši, pravijo behavioristi, če bi se vsak dan pogovarjali z neznanimi ljudmi. Če bi se v dvigalu nasmejali in pripomnili, da je vendarle nehalo deževati. Če bi vprašali osebo zraven sebe, kako se počuti. In če bi spoznali, da knjige niso zanimive zato, ker so jih napisali dobri pisatelji, ampak zato, ker so odmaknjene od resničnih življenj. Vašega in mojega.